Zadnji žirovski šuštar

Besedilo: Boštjan Bogataj
četrtek, 29. november 2007 / 06:00

"Lahko rečem, da se vse življenje ukvarjam s čevljarstvom. Po služenju vojske sem bil sicer dve leti v rudniku, potem pa mi je prijatelj povedal za Alpino," pravi Tone Gorjup, Štajerec, ki so ga Žirovci vzeli za svojega.

V Žiri je Tone Gorjup prišel leta 1955, se poročil in ustalil. Danes je poznan po izdelavi škornjev kot sestavnega dela narodne noše. K temu ga je pred 23 leti nagovoril mojster Čadež. Z izdelavo škornjev se je intenzivneje začel ukvarjati z odhodom med upokojence, torej pred 20 leti.

Povedali ste, kdo vas je prepričal v izdelavo škornjev za narodne noše, vendar so za delo potrebna naročila. Kako naročniki izvedo za vas?

»Iz vseh koncev Slovenije prihajajo, tudi iz tujine, Avstrijci, Nemci, Švicarji, …, se oglasijo pri meni, saj izdelujem tudi kavbojske in jahalne škornje. Kako izvedo za mene, ne vem. Ne morem reči, da dober glas seže v deveto vas, bolj da pomanjkanje mojstrov tovrstne obrti seže zelo daleč.«

Ali drži, da ste edini šuštar v Žireh?

»Za izdelovanje škornjev edini, za drugo pa je še kdo, vendar delajo v ilegali (smeh). Škornje je po upokojitvi začel izdelovati tudi kolega, ki pa se je žal ponesrečil med jahanjem po Mrzlem vrhu.«

Pa širše, po Sloveniji?

»Tudi v Ljubljani in Mariboru sta mojstra, drugje ne. Kot kaže bo naša obrt slej ko prej izumrla, saj mladi niso zainteresirani za ta poklic. Če že imamo mlade čevljarje, so se vsi učili v industriji, kjer je delo po fazah in strojno.«

Pa bi katerega naučili skrivnosti dobrega šuštarja?

»Malce pozno je že, hkrati pa tu nimam veliko prostora. No, če koga, ki je že čevljar zanima kakšna posamezna zadeva, mu bom z veseljem pokazal.«

Ne boste ljubosumno skrivali znanja za sebe?

»Ne, zelo vesel bi bil, da bi kakšen mlajši začel.«

Zakaj se vašega dela noče nihče lotiti? Je težko?

»Ja, kar zahtevno je. Kože morajo biti dobre, velike, iz močnega usnja, hkrati pa kompaktna, da škorenj lepo stoji. Biti moraš natančen in izdelati mušter za vsako nogo posebej. Vsak ima svojo nogo.«

Kako gre postopek? Recimo, da bi jaz želel imeti škorenj …

»Najprej vzamem obris spodnjega dela noge, mere čez prste, nart, opetnico, debelino meč in stegna. Za vsako nogo posebej.«

Torej je lahko občutna razlika med nogama?

»Velikokrat je razlika tolikšna, da lahko lastnika tišči ali pa je škorenj prevelik. Moram vzeti mere obeh nog, saj je lahko kar centimeter ali dva razlike. Včasih sicer naredim kak par na rezervo, nekomu je tako prav, drugim pa ne. Sicer pa je bolje, da je škorenj prevelik kot premajhen. Predvsem muzikanti želijo večje, da so bolj udobni. Plesalci folklore pa morajo imeti škorenj po meri, da se jim ne sezuva.«

Koliko časa vam vzame en par?

»Približno tri dni, vendar brez hitenja. To je z vsemi opravili, pomaga mi tudi žena Danica z lepljenjem in šivanjem (štepanjem). Dokler bova oba lahko, bo še šlo. Sam bi težko. Sem le v 76. letu (smeh).«

V Žireh vas poznajo tudi po igranju v žirovski godbi?

»Ja, pri Pihalnem orkestru Žiri, pozavno in bariton. V zvezi s škornji se spominjam, da smo na Kmečki ohceti v Ljubljani vedno zelo trpeli, saj so nas taaako žulili. Zato sem si rekel, da bom skušal narediti boljše. Vedel sem, da se da narediti bolj salonske, manj trde. Kot copate.«

Tudi peli ste. Še pojete?

»Ko sem prišel v Žiri, sem se vključil v mešani pevski zbor. Ko so v tovarni organizirali delo na dve izmeni, je zbor prenehal delovati. V prikrojevalnici smo se organizirali v Moški pevski zbor Alpina, katere prvi predsednik je bil Viki Žakelj. Kmalu nas je prevzel Anton Jobst, potem tudi Slobodan Poljanšek, organist Tone Čadež, nazadnje pa Andrej Žakelj, ki zbor še vodi. Njegova želja je bila višja kakovost, starejši pa tega nismo zmogli. Tako smo pred desetletjem ustanovili oktet za pogrebne pesmi, ki je tudi razpadel pred tremi leti. Sedaj zapojem le še pri mešanem zboru društva upokojencev Srebrni glas. Brez glasbe res ne morem.«

Tako ali drugače, mar ne? Tudi preko izdelovanja škornjev?

»Da. Nastopamo po različnih krajih, ko dostikrat kdo stopi pred mene in vpraša, kako bi prišel do Gorjupa, šuštarja. Odgovorim mu, pred teboj je.«

Na začetku ste povedali, da vam je za delo čevljarja v Žireh povedal prijatelj. Ste si takrat, pred več kot 50 leti mislili, da se bo takole izteklo?

»Ne. Vem pa, da mi je takoj, ko sem prišel na Selo in se je odprla panorama Žirov, zaigralo srce. Mislil sem si, če so to Žiri, potem je dobro, lepo. Okrog so planine, kakor doma. Prihajam namreč izpod Lisce na Štajerskem. Pokrajina mi je všeč, ljudi sem se privadil, oni pa mene. Moram pa dodati, da sem poklic vedno opravljal z veseljem, nekateri pa so komaj prihajali na šiht. Tudi jaz bi rad delal kaj drugega, a po vojski ni bilo nobene možnosti, da bi študiral.«

Pa vam ni žal, da ste šuštar?

»Nič mi ni žal. Z mojim poklicem sem v redu preživel in opravljam to delo še zdaj. Če bi ga sovražil, ga ne bi opravljal še kot upokojenec.«