Branje za politično ozaveščene

France Bučar je tudi v Kranju predstavil svojo novo knjigo Rojstvo države.

Kranj – Samo tisti, ki gleda jasno v preteklost, vidi daleč v prihodnost. Na to misel Winstona Churchilla opozarja zgodovinar Jože Pirjevec, ko priporoča v branje knjigo Franceta Bučarja Rojstvo države, češ da bi jo moral prebrati vsak politično ozaveščen Slovenec. Po knjigi je očitno seglo že precej Slovencev, saj je od svojega izida doživela že ponatis. Urednica knjige Irena Ostrouška jo je predstavila kot pričevalsko in ne kot zgodovinsko literaturo, saj je avtor obdobje, o katerem piše, tudi sam doživel.

»Kar je zapisano v knjigi, smo posredno ali neposredno doživljali vsi,« je na predstavitvi knjige kranjskemu občinstvu dejal France Bučar, ki v njej piše od obdobja strankarske polarizacije Slovenije pred drugo svetovno vojno, o nastanku Osvobodilne fronte, o drugi svetovni vojni, o komunistični prevladi po njej, pa vse do osamosvojitve Slovenije, s katero se knjiga konča. »S to zgodbo se naša zgodovina ni nehala, življenje teče naprej. Ni dovolj, da smo navdušeni nad tem, kar smo dosegli. Oborožiti se moramo za izzive, spoznati, kje so naše prednosti in slabosti, se zavedati, kje so korenine naše moči. Pogled v zgodovino je namenjen temu, da dobimo pravo predstavo o sebi samih, da vidimo, kje so vzroki, da smo dosegli, kar smo, da ocenimo, kje smo naredili napake, kje zapravili priložnosti. Iz preteklosti se lahko naučimo, kako se obnašati v prihodnosti.«

Ko je odgovarjal na vprašanja o NOB, je bil Bučar, sicer tudi sam partizan v drugi svetovni vojni, zelo realen. Dejal je, da to niso indijanarice, da ne gre le za črno-bele zgodbe. Da je bil odnos prebivalstva na Gorenjskem do NOB bolj naklonjen kot denimo na Dolenjskem, gre pripisati dejstvu, da je bil pri nas teror nemških okupatorjev večji kot na primer v Ljubljanski pokrajini, ki so jo zasedli Italijani. Odločitev v letu 1941 je bila stvar preživetja: se potuhniti in varno preživeti okupacijo ali pa se upreti. Prvo ni bilo mogoče, le z drugim je bila mogoča svoboda. Jo doseči na strani Rusov ali zahodnih zaveznikov? Ali smo tedaj sploh imeli izbiro? Na taka in podobna vprašanja skuša odgovoriti knjiga Rojstvo države. In France Bučar poudarja, da brez partizanske zmage leta 1945 tudi osamosvojitve 1991 ne bi bilo. Občinstvo je zanimalo tudi, ali bomo Slovenci kdaj premostili razklanost v družbi, kakršna se je denimo kazala tudi med vojno v obliki partizanstva in domobranstva. Bučar pravi, da tega ni mogoče doseči s čakanjem, da zrastejo nove generacije, pač pa tako, da doženemo, zakaj in iz česa ti spori izvirajo, kar je sicer težje, a to pelje do zdrave družbe. Avtor meni, da so nastali že v času razvoja slovenske narodne zavesti, od tedaj, ko je veljalo, da je dober Slovenec samo dober katoličan in obratno. Toda to je lahko veljalo le v razmeroma statični in nerazviti družbi, ki se je še ni dotaknil liberalizem in pozneje socializem. Pač pa se je ta razdvojenost umaknila v drugi plan leta 1991, ko smo našli skupne vrednote in osnovali lastno državo.