Moja draga Ema

Vsak dan, ko se rodi otrok, bi moral biti praznik za človeštvo.

S čim naj te pospremim v ta svet, kaj zašepetam, ko te prvič vzamem v naročje? Česa so ti vile rojenice nasule v zibelko? So bile radodarne ali se jim je mudilo kam drugam, kjer je nekdo še bolj jokal, mogoče bolj sam in prestrašen kot ti? Ko bi imela ščepec čarobnega prahu. Podarila bi ti srce, dovolj veliko za vse objeme, da jih boš dala sebi in drugim. Vanj bi nasula smeha in joka in hvaležnosti. Povedala bi ti skrivnost, ki je skorajda nihče noče slišati. Da imajo misli moč. In da jih izbiraj skrbno, kot vrtnar, ki se ozira za najboljšimi sadikami. Postala boš to, kar boš zalivala. Zato ti želim ljubečih misli. Bodi dobra s seboj. Kajti ta svet potrebuje prijazne ljudi. Želim ti poguma, ko boš sama v množici. Potrebovala ga boš, da boš upala biti samosvoja in ne le ena iz preplašene črede. Želim ti ustvarjalnosti. Da boš znala videti punčko v robcu in konja v palici. Da boš pela takšne pesmi, ki nekaj povedo. Da boš plesala radoživo, kot da je ves svet tvoj. Kajti zares je. Nekega jutra boš odprla vrata in ga zagledala na pragu. Tam te bo čakal svet prav takšen, kot ga boš želela videti. Mogoče bo v barvah in kakšen dan siv. Ampak bo vedno samo tvoj. Nikoli ne pozabi, da je življenje največji dar. Moja mala nečakinja Ema. Bodi živa vsak dan, ti in vsi mali zmagovalci, ki ste včeraj, danes ali jutri prijokali na svet.