Prigode naše vsakdanje (2)

"Dragi Božiček, letos ti ne bom pisal za Božič, ker si še ničesar ne želim. Ko bom vedel, ti bom poslal fax." (NN)

Triletna Eva je edina v naši družini, ki ji je všeč reklamni material. Gleda kataloge in včasih z velikimi očmi pove, kaj bi rada imela. Za večino stvari, ki si jih ogleda v katalogu v torek, v četrtek ne ve več, da so sploh na svetu. Reklamni material se ta čas spremeni v pepel, Eva pa je zaposlena s hrčkom in drugimi radostmi otroštva. Tako gredo reklame mimo nas. Pri zadnji »pošti« pa je bilo nekoliko drugače. Reklamni katalog je nosila okrog kar nekaj dni in v njem zavzeto proučevala tri stvari. Voziček z dojenčkom ter komplet male trgovine za otroke. Vse sem si natančno ogledala, kot se za možnega investitorja spodobi, potem pa sem katalog dala v škatlo za star papir. Po enem tednu je bila njena želja še vedno aktualna, čeprav ni bilo reklamnega kataloga, ki bi jo spodbujal k temu. Tako sem se nekega večera odločila, da ji razložim skrivnosti decembrskega obdarovanja. Še preden pa sem dokončala stavek o svetem Miklavžu in dedku Mrazu in jo vprašala, komu bo napisala pismo, je rekla: »Nočem, da mi darilo prinese Miklavž, Božiček ali dedek Mraz, hočem ga kupiti sama.« Bila sem osupla nad takšno predrzno mislijo. Je to podedovala po očetu ali po meni ali pa v njej že teče zastrupljena potrošniška kri? Je mogoče obleka lanskega dedka Mraza preveč dišala po naftalinu ali kaj? Nič nisem rekla, saj se v tistem trenutku nisem nič pametnega spomnila. Tako je bolje, da je človek tiho. Sedaj čakam, da vidim, kam nas bo zanesla ta misel. K sreči pa že zdavnaj vem, da je hrepenenje nujno potrebno za srečo. Tako si želim edino to, da ji ostane hrepenenje. Da bo znala čakati, se veseliti, sanjariti in bo vsako darilo imelo svojo vrednost. Pa kdorkoli ga prinese. Ne bodo pa pri nas obdarovali vsi trije dobri možje. Tako bi december izgubil svoj čar za zmeraj. Eden je dovolj. Trije pa so že kič.