Prigode naše vsakdanje (1)

Hitro in rutinsko sem zmetala umazana oblačila v pralni stroj, voda je stekla na hlače in majice, prašek se je spenil in zvok delujočega pralnega stroja je deloval tako osrečujoče.

Kot da bi s pranjem začela nekaj novega, svežega. Dan se nadaljuje v znamenju pospravljanja. Mimogrede starejši hčerki omenim, naj v prihodnje sprazni žepe svojih hlač, preden jih da v koš za umazano perilo, ker vedno vlečem iz njih vse mogoče zaklade. Obljubi, da bo in me vpraša, ali sem dala iz hlačnega žepa njen mobilni telefon. Postane mi vroče, saj ga ni bilo ne v levem in ne v desnem žepu. Tečem do pralnega stroja, vidim, kako oblačila veselo plešejo svoj obredni ples in počakam, da se lahko priborim do hčerkinih hlač. Zatipam v spodnji žep, tik nad koleni in tam je mobitel, moker in ves dišeč. Poklapano se privlečem nazaj v dnevno sobo in grem v napad, preden me kdo napade. Povem, da se to ne bi zgodilo, če bi vsak dal ven svoje stvari, preden gredo oblačila v pranje. Počakam, da vidim, kakšna bo reakcija. Hčerka in mož oživljata mobitel kot nekakšnega utopljenca in me pomilovalno pogledata. Mož omeni, da sem pred kratkim oprala tudi njegov mali čarobni ključek za računalnik, na katerem so bili pomembni podatki. Oporekam, da so vsi podatki preživeli, kar potrjuje, da je izdelek zelo kvaliteten. No, vseeno ne vem, ali naj se počutim krivo ali ne. Dejstvo je, da se je v našem pralnem stroju pralo že marsikaj, tudi banana. Da se rešim iz zagate, predlagam bolj jasna pravila. Kdor da oblačila v pranje, pospravi tudi žepe. Kdor da oblačila v stroj, preveri spotoma vseeno še žepe. Kar tako, iz ljubezni do sočloveka in do napravic, ki ne marajo vode … in zaradi ljubega miru. Ampak to me sedaj bega in nekoliko spominja na državne propadle projekte. Kdo je potem zares odgovoren, če pride do škode? Tisti, ki je prvi pregledal žepe ali oni drugi, ki je dal oblačila v stroj? Odgovornost je kot vroč krompir. Nihče ga ne bi imel v rokah, vsak bi ga pa jedel.