Adijo, pohane piške

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Sobota, 9. junij

Sprehajam se po Rožniku in razmišljam o svoji nadaljnji usodi. Ne, ne, v mislih nimam svoje diagnoze oziroma bolezni. V sredo se na Golniku sestane konzilij, ki bo določil način mojega zdravljenja. Padla bo tudi odločitev, kje me bodo vzeli v roke: v Ljubljani, v Mariboru ali na Golniku. In o tem razmišljam. Moja želja je, da me sprejmejo na Golniku. Zaradi izjemno prijaznega medicinskega osebja in, nenazadnje, zaradi svežega zraka. Naj zadevo prepustim naključju ali naj poiščem vsemogočne zveze? Nekaj bi jih zagotovo zbrskala. Priznam, s težavo se premagam in odločitev prepustim drugim, se pravi, tistim, ki imajo tozadevne stvari uradno v rokah.

Pomembneje kot to, v kateri bolnišnici me bodo na zdravljenje sprejeli, se mi v tem trenutku in glede na moje zdravstveno stanje zdi vprašanje, kako in s čim se bom v prihodnje prehranjevala. Vsekakor bo od zdaj naprej tudi zame veljala misel: ne živimo zato, da jemo, ampak jemo zato, da živimo. Na to življenjsko filozofijo prisegam, odkar pomnim, samo držala se je do zdaj nisem.

Od zdaj bodo moje prehrambene navade vsekakor drugačne. Adijo: pohane piške, takšne in drugačne pečenke, dobrote z žara, mesne juhice, z ocvirki zabeljen krompirček in krompirček na petdeset drugih različnih načinov, na bohinjski zaseki pečena jajčka na oko, pojedena s svežim belim kruhom, savinjski želodec in kraški pršut in tako dalje, dokler ti že od samih kulinaričnih dobrot, (ki ti, če ne drugega, zamašijo zadnjično odprtino) postane slabo. Sklenem, da se v imenu zdravja odslej držim strogih prehrambenih navodil Petra Papuge. Od zdaj naprej bom dan začela s sveže stisnjenim zelenjavnim sokom; pred dvanajsto uro ne bom dala v usta nobenega škroba in tudi sicer bom pazila, da ga bom zaužila čim manj; s svojega jedilnika nameravam za vse večne čase zbrisati: meso in vse mesne izdelke, mleko in vse mlečne izdelke, se pravi, sir, skuto, jogurt, potem ribe, jajca, krompir, čebulo, česen, navadno olje, kis, poper; ops, v želodcu mi je začelo od lahkote kruliti.

Na mestu je torej vprašanje, kaj bom od zdaj naprej jedla? To, kar priporoča Peter Papuga, to pa je: sezonsko sadje in zelenjavo, žitarice in stročnice, neoluščeni riž, črne makarone, sojine pripravke in druge mesne nadomestke, čim več kislega zelja in kisle repe, s hrenom, limono in olivnim oljem začinjeno solato in tako naprej. Kako bom vso to nenavadno hrano spravila vase, pa za zdaj še ne vem. Še zlasti pa ne vem, kako naj vse te nenavadne sestavine skuham in pripravim tako, da bodo užitne. S pripravo tovrstne hrane imam namreč slabe izkušnje. Vendar, za zdravje sem pripravljena storiti vse. Tudi prehrambene navade sem pripravljena spremeniti. Pravzaprav so moje dosedanje prehrambene navade, ki jih sklenem za vse večne čase in nepreklicno opustiti in zamenjati z zdravo prehrano, na poti k zdravju še najmanjša žrtev. Vsekakor je prehrana prva žrtev zdravja.

(Se nadaljuje.)