Koncertna dvorana v dnevni sobi

Besedilo: Peter Košenina
Kategorija: Medvode / ponedeljek, 12. november 2007 / 06:00

Avdiofili niso navadni ljudje. Ljubijo kakovostno reprodukcijo glasbe in za to strast so se pripravljeni odreči precejšnjim vsotam denarja. Ker jih ponudba v običajnih tehničnih trgovinah ne zadovolji, nekateri opremo izdelujejo sami. Med njimi je tudi Matej Trampuš iz Studenčic.

Studenčice - Avdiofilija je odgovor na napredek v elektroniki. Kmalu po koncu druge svetovne vojne so Američani razvili prvi tranzistor, elektronski element, ki je nato zaradi svojih prednosti (beri majhnosti in preprostejše, cenejše izdelave) za ojačevanje signalov počasi izrinil do takrat vsesplošno uporabljano elektronko. Starejši bralci se elektronk spomnite iz starih radijskih in televizijskih sprejemnikov, mlajšim pa bi jih najlaže predstavili kot žarnice, ki ne svetijo. Tranzistorji so postajali vse manjši in proizvajalci jih še danes tlačijo na integrirana vezja, ki v ogromnih količinah končujejo v cenenih avdio napravah na policah tehničnih trgovin. Poceni avdio naprave so na trg prišle hkrati s prodorom elektronske glasbe. »V sedemdesetih letih je bila to disko glasba, v osemdesetih elektronska iz t.i. sintesizerjev in ti dve sta se iz poceni plastičnih zvočnikov kar dobro slišali. Tisti ljudje, ki so bili zapriseženi poslušalci klasične glasbe, jazza in opere, pa so hoteli več, ker se je s prodorom tranzistorja kakovost zvoka bistveno zmanjšala,« pravi Matej Trampuš iz Studenčic, ki si kruh služi tudi z izdelavo avdio opreme za zahtevneže. »Prisiljeni smo se bili vrniti na tehnologijo iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, ker imajo elektronke povsem drugačno reprodukcijo zvoka kot tranzistorji. Elektronka poslušalcu naredi glasbo mehko, neagresivno, lepo, poslušljivo. Preprosto vidiš jo,« dodaja.

Dobra glasba ima dobro ceno

Dober avdio sistem je sestavljen iz predojačevalnika, ojačevalnika in zvočnikov. Predojačevalnik elektronski signal iz gramofona ali predvajalnika zgoščenk pripravi na dodatno ojačanje v glavnem ojačevalniku, le-ta pa ga nato pošlje zvočnikom, ki ga spremenijo v zvočno valovanje, ki ga zazna naše uho. A kakovostno predvajana glasba ima svojo ceno. Za dobre zvočnike lahko odštejete od nekaj tisoč do več sto tisoč evrov. Razlika v kakovosti zvoka med najdražjimi in za običajnega Slovenca še vedno zelo dragimi najcenejšimi je veliko manjša, kot je razlika v ceni. Kabli, ki naprave povezujejo med seboj, se morda ne zdijo pomembni, pa v svetu avdiofilov tudi ti predstavljajo pomemben del sestavljanke. Za meter dobrega kabla lahko odštejete od 50 do več tisoč evrov. »Če imaš zvočnike za 40, 50 tisoč evrov, boš tudi za kable odštel pet tisoč, ker ti že skrb za imidž ne pusti kupiti česa cenejšega,« hudomušno razlaga Trampuš. »Ojačevalne naprave stanejo od dva, tri, štiri tisoč evrov dalje, premožni pa si lahko kupijo tudi take za pol ali milijon evrov. Taki jih ponavadi postavijo v svoj studio, nato pa nimajo časa poslušati glasbe, ker so preveč zaposleni s služenjem denarja,« pravi elektronik, ki se je specializiral prav za izdelavo ojačevalnikov. Večina butičnih proizvajalcev se osredotoči na izdelavo ene od komponent sistema. Zvočniki so za izdelavo najzahtevnejši, ker mora imeti izdelovalec zelo široko znanje. Že vsak les, na primer, za dobro reprodukcijo zvoka ni primeren. Če je pri ojačevalnikih neznank manj, to seveda ne pomeni, da je dobre lahko izdelati. »Če daste dvema kuharjema enake sestavine za golaž, bo eden skuhal dobrega, drugi pa slabega. Treba je imeti dušo za to in vedeti, kaj delaš. Zvočnikov ne izdelujem, ker jih ne znam. Gramofonov ne izdelujem, ker jih ne znam, v ojačevalnikih pa se vidim,« pravi sogovornik.

Pravi avdiofil se ne hvali s svojo opremo, pač pa jo predvsem uporablja. Po Trampuševem mnenju obstajata dve vrsti ljudi, ki zahtevajo vrhunsko avdio opremo. Prvi so »kvazi avdiofili«, ki imajo veliko pod palcem in si opremo kupijo, ker so jo videli pri prijatelju, pa bi jo imeli radi tudi sami, seveda, če se le da boljšo. Drugi so tisti pravi, ki v glasbi želijo uživati, čeprav ne živijo od menedžerske plače. »Na enem od sejmov sem nedavno srečal človeka, ki se je pripeljal s kolesom, po sejmišču je prosjačil za kavo s smetano, ko pa je zaslišal glasbo, se mu je videlo, da je pravi poznavalec,« predanega avdiofila slikovito opiše Matej Trampuš.

Ključ je v dobrem posnetku

Na kakovost predvajanja glasbe močno vpliva kakovost posnetka. Če so se pri snemanju potrudili, se to odraža na obrazu poslušalca. Ob dobrem posnetku se usta razlezejo v nasmeh sama od sebe, ob slabem se dlake na rokah in vratu niti ne premaknejo. Če je posnetek dober, ste ob poslušanju lahko navdušeni nad Avseniki, Louisom Armstrongom ali Andreom Bocellijem, čeprav niste njihovi ljubitelji. Na žalost se je težko dokopati do zares dobrih studijskih posnetkov glasbe, ker se vsem ustvarjalcem ne zdi potrebno potruditi tudi na tem področju. Tako je bilo že v časih Rolling Stonesov, Beatlov in drugih glasbenih skupin, katerih glasba je v šestdesetih in sedemdesetih navduševala milijone po vsem svetu in tako je še danes. »Takrat niso razmišljali o tem, da bi naredili dobre studijske posnetke, ki bi jih današnja vrhunska oprema lahko verno reproducirala. Njihova glasba se je slabo posneta prodajala enako dobro, kot bi se, če bi bila posneta bolje. Vsak, ki izda ploščo, to stori zato, da ima od tega predvsem materialno korist,« o glasbi svoje mladosti, ki bi jo rad kakovostno poslušal, pa je ne more, razmišlja Trampuš. Ima še eno željo. »Rad bi imel ušesa dvanajstletnega mulca, ki še sliši frekvence, ki jih jaz ne več,« obžaluje dejstvo, da človeško uho z leti izgublja svojo ostrino.

Nekaterim se avdiofilstvo morda zdi zapravljanje denarja, a ljudje, ki se odločijo zanj, poslušajo veliko boljšo glasbo. Ko zapreš oči, se ti zdi, da si tik ob odru koncertne dvorane.