Odvetnik

Ob 170. obletnici rojstva Ivana Tavčarja objavljamo odlomke iz knjige Ivana Sivca Visoški gospod.

»Vi si lahko kupite vozovnico do Ljubljane, za mizo pa bo potrebno počakati nekaj dni,« sem zvedel na postaji. »Prinesti mi morate potrdilo, da ste nepremičnino res kupili in dovoljenje nekdanjega lastnika, da se lahko odtuji iz Kranja. Opravljen pa mora biti tudi ogled in potrjen zapisnik, v kakšnem stanju ste jo oddali na železnico. Slednje je vpeljano zato, ker je prihajalo do premnogih pritožb o stanju dostavljenega blaga.«

Po kakšnem triurnem prerekanju in ko sem postajonačelniku v žep stisnil nekaj goldinarjev, smo vendarle prišli do kompromisnega predloga. V Ljubljano sem pisalno mizo lahko odpeljal takoj samo tako, da sem počakal na tovorni vlak, mizo smo preložili z voza v vagon, potem pa sem se še sam preselil vanj, seveda neuradno, ter se tako z mizo vred pripeljal do ljubljanskega kolodvora, kjer smo jo nemudoma spravili na voz. Videti je bilo, kot da sva se oba v Ljubljano – pretihotapila.

18. januarja 1884 sem dal v časnika Slovenski narod in Slovenec oglas, da se na Turjaški odpira odvetniška pisarna z advokatom dr. Ivanom Tavčarjem, ki posluje tudi v slovenskem jeziku. Uradno se je namreč v Ljubljani še vedno največ govorilo nemško. Glede na posebno ponudbo in na vse tisto, kar sem zapisal v Slovenskem pravniku, sem pričakoval že prvega dne takšen naval, da ga bom komajda zmogel. Oziroma da ga bova komajda zmogla, kajti najel sem tudi pisarniško moč, neko dekle z znanjem stenografije. Ime ji je bilo Josipina, pravili pa so ji Pika. Bila je že zrelo dekle, po naravi pa tako mirna in vestna, da ženstvene plati njenega značaja tudi pozneje nikoli sploh nisem opazil.

Ob devetih, ko se je pisarna uradno odpirala, sem Piki rekel:

»Gospodična, lepo prosim, previdno stopite ven in poglejte, koliko mojih bodočih strank se že sprehaja po ulici.«

Vrnila se je čez pet minut, še globlje razočarana kot jaz. Izdavila je:

»Prav nobena.«

Vajo sem čez četrt ure ponovil sam.

Še vedno ni bilo nobenega človeka nikjer.

Čez pol ure še enkrat.

Nihče se moji pisarnici ni niti približal.

In tako je bilo vse do opoldanskega odmora za kosilo. Hotel sem seveda potolažiti predvsem sebe, rekel pa sem Piki:

»Stvar je jasna: stranke oglasa dopoldne še niso prebrale. Časniki se berejo po kosilu.«

A tudi popoldne ni bilo kaj dosti drugače. Pričakovanega navala preprosto ni bilo. Pa tako znana oseba sem bil, pa še doktorat sem imel v žepu!

Pozno popoldne pa se je vendarle zgodilo …

Po tlaku so prihajale očitno zelo jezne noge. Trdo so stopale – naravnost proti moji pisarni. Pika je rekla:

»Kakšen mesar bo. Samo mesarji hodijo tako trdo.«

»Naj bo pa mesar!« sem ji odvrnil. Poznal sem dva ljubljanska mesarja. Oba sta bila že na videz precej ošabna, mogočna, morda celo groba. »Samo da imava stranko!«

In sva jo res imela. Zavila je naravnost proti vratom moje pisarne, jih sunkovito odprla in zavpila:

»Boj!«

No, sem si mislil, če bo šlo za boj ali celo – kot bi rekel France iz Vrbe – mesarsko klanje, bo dela toliko več, s tem pa bo tudi cvenk za najemnino in Piko kar sam priletel z neba.

Kmalu po prvih besedah sem ugotovil, da ne gre za mesarja, temveč za visokega avstro-ogrskega uradnika. S seboj je imel oguljeno torbo, v njej pa očitno veliko paragrafov in papirjev, s katerimi bi rad dokazal svojo pravico. Takoj sem ugotovil, da gre za enega tistega tožbarja, ki leta od odvetnika do odvetnika in se tožari – kot sem omenil v Slovenskem pravniku – za prazen nič.    

Prišlek je takoj zastavil z ostrimi besedami, naslovljenimi na mojo dodatno pisarniško moč. Dokaj neobzirno jo je vprašal:

»In kakšen zaslužek vam obeta vaš nadrejeni?«