Iz starih časov: Kropljenje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 11. november 2007 / 06:00

Zadnjič smo bili prekinjeni pri opisu priprave mrtvaškega odra za pokojnika. Nadaljujmo z domnevo, da so bili sto let nazaj na Gorenjskem varčni z venci.

»Ako dobi pokojnik, bodisi od domačih, od sorodnikov ali od sosedov mrtvaški venec, ga obesijo na steno, pred pogrebom ga pa pritrdijo na zaprto krsto. Ako je vencev več, jih neso mali dečki pred krsto. Vendar je poslednje zelo redko, ker Gorenjec ni posebno dovzeten za mrtvaške vence, češ: to je baharija, ki rajniku nič ne koristi. Mnogo raje daruje za sveto mašo.«

Ko je vse pripravljeno, se začne kropljenje. »Ko je pokojnik položen na oder, pokličejo 'čuvarja', ki ima nalogo čuti ves čas prav do pogreba poleg mrliča in se z besedami 'Bog plačaj' zahvaliti vsakemu, ki pride kropit in molit za rajnega. Ta čuvar – pri ženskah je čuvarica – dobi za čas svoje službe potrebno hrano in še nekaj malega v denarju. Ta posel opravljajo navadno revni in stari ljudje. Pokojnika pridejo kropit prav vsi vaščani. Kdor bi tega ne storil, bi mu smrtno zamerili ne le pokojnikovi ljudje, nego tudi sosedje. So slučaji, da radi kake morebitne razprtije sosed ne obišče soseda celo leto, toda pri smrtnem slučaju je vsa jeza proč in prav ta sosed je navadno eden prvih, ki prihiti k drugemu, pokropi mrliča in izreče preostalim sožalje.« Smrt v soseščini je imela torej tudi svojo spravno funkcijo.

Da o družabni ne govorimo: smrt ni bila le tragični dogodek, bila je tudi priložnost za druženje preživelih. »Pokojnika hodijo kropit čez dan stari ljudje in otroci, zvečer pa odrasla mladina. Ki rada potem v družbi posedi do polnoči ali celo dalj časa. Domači imajo te kropilce radi, ker jim krajšajo čas. Zato pripravijo na mizo poln krožnik tobaka, da si fantje in med njimi mlajši možje natlačijo in nažgejo pipe. V gotovih presledkih jih čuvar opomni na molitev. In tedaj brez obotavljanja molijo skupno nekaj očenašev za pokojnikovo dušo. Po molitvi začno spet kramljati in tudi katero zapojo. Te pesmi so pobožne vsebine ali pa take, ki so za to priliko prikladne. Na primer: 'Kadar jaz umrla bom, / venček lep imela bom …' Ali pa: 'Pomlad že prišla bo, / tebe na svet' nebo …' itd.«

Ob smrti tudi delo obstane. »Dokler je razpostavljen mrlič, počiva v hiši vse delo, kakor na praznik ali nedeljo. Tudi posli vršijo v tem slučaju samo najnujnejša opravila.« Opraviti imajo le s pripravami na pogreb. »V tem je treba vse oskrbeti za pogreb, ki je ali 'veliki pogreb' ali 'mali pogreb'. Veliki pogreb je mišljen tako, da med sosedi povabijo od vsake hiše po dva, ki se naj udeležita pogreba. Tudi za pokop naroče dva duhovnika. Če se pa vrši mali pogreb, tedaj zadostuje od vsake hiše le po en pogrebec in istotako tudi za pokop naroče samo enega duhovnika. Velike pogrebe imajo gospodarji, gospodinje in sploh člani premožnejših hiš. Z malimi pogrebi pa spravljajo otroke in revnejše vaščane.« (Vir: Manica Koman, Na Gorenščem je fletno, 1928.)