Sedmica: Zločin in kazen

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 9. november 2007 / 06:00

Leto dni pred iztekom mandata in dva meseca pred predsedovanjem Evropski zvezi so si na pravosodnem ministrstvu vzeli čas in se lotili spremembe obstoječe kaznovalne politike.

Kritična točka nameravane spremembe je najvišja možna zaporna kazen; na ministrstvu predlagajo, da se dosedanjih trideset let zapora, »prisluženega« z najhujšim kriminalnim dejanjem, poviša na zapor do smrti. Pri tem se na ministrstvu sklicujejo na Rimski statut, s katerim naj bi slovenski kazenski zakonik uskladili. Strokovna in posledično laična javnost je razdeljena: na zagovornike in nasprotnike predlaganih sprememb oziroma dosmrtne kazni.

Starosta slovenske kaznovalne politike dr. Ljubo Bavcon, zadnja leta se intenzivneje poglablja v mednarodno kazensko pravo, uvedbi dosmrtnega zapora odločno nasprotuje. Dosmrtni kazni nasprotuje tudi kriminalistična stroka. Po mnenju nasprotnikov je inštitut dosmrtne zaporne kazni le oblika maščevanja oziroma domnevne pravičnosti, ki samodejno ne zmanjšuje potencialnih kriminalnih dejanj najhujše vrste.

Prvič. Dosmrtna zaporna kazen ja ali ne je prvovrstno politično, se pravi, svetovnonazorsko in ne strokovno vprašanje. Še zlasti to ni vprašanje pravne in kriminalistične stroke; če že potem bi lahko o tem vprašanju ob politiki kompetentno razpravljala psihiatrična stroka. In drugič. Sem na strani tistih, ki zagovarjajo dosmrtno zaporno kazen. Kratko malo zaradi svojih svetovnonazorskih pogledov. Pa tudi zaradi varnosti nič hudega slutečih in nedolžnih državljank in državljanov.

Drži, da zakonska grožnja z dosmrtnim zaporom samodejno ne zmanjšuje števila najhujših kaznivih dejanj. Problem človeka z močno osebnostno motnjo ali psihopata, ki se je, recimo, namenil postreliti deset ali dvajset srednješolcev ali dojenčkov v porodnišnici, je namreč ta, da se ne zaveda dejstva, da je z njim nekaj narobe. Pravzaprav o sebi meni, da je popolnoma zdrav. Pri psihopatu etika kratko malo ne deluje, manjka mu čustvovanje, na katerem temelji kesanje. V tem kontekstu sem trdno prepričana, da brezvestnih morilcev iz zapora ne bi smeli nikoli izpustiti. Tem ljudem zapor nič ne pomeni. Vedo le, da so jim naložili neko kazen, svojih dejanj se pa ne kesajo. Ker nimajo načina, da bi se spremenili, nimajo niti možnosti osebnostne preobrazbe, zato takšen človek ne bi smel nikoli priti iz varovanega okolja. Pa naj se to okolje imenuje klinika za psihopate ali zapor.

Dosmrtnega zapora torej ne dojemam na ravni simbolike, neke navidezne pravičnosti; prisilnega dosmrtnega življenja za rešetkami ne dojemam niti kot kazen, še najmanj pravično. Možnost dosmrtnega zapora dojemam kot preventivno obliko varovanja človeških življenj. Se razume, ne pred mogočimi (množičnimi) morilci, pač pa pred tistimi, ki so to zavrženo družbeno dejanje že zagrešili in za katere nič ne kaže, da se bodo do konca svojega življenja glede tega poboljšali, če se milo izrazim.

Je pa res: v okolju, v katerem so se pred desetletji zgodili množični poboji, za katere ni nihče odgovarjal, niti na simbolni ravni ne, ni mogoče pričakovati, da bodo vsi pripadniki družbene skupnosti podprli dosmrtni zapor.