Pršu, je pršu sveti Martin

Besedilo: Pavla Kliner
Kategorija: GG Plus / petek, 9. november 2007 / 06:00

Martinovo je na Slovenskem, zlasti v vinorodnih krajih, priljubljen praznik.

Kako tudi ne, povezano je z dobro hrano, še bolj pa z dobro vinsko kapljico. Tega dne se po verovanju mošt spremeni v vino, kar je vsekakor dober izgovor za veseljačenja. Pravega martinovanja naj ne bi bilo brez goske. A če do nje ne pridete, ne bo konec sveta. Prav dostojno jo namreč lahko nadomestite s puranom, kuro ali petelinom.

Vinski patron, ki ni pil vina

Čeprav sv. Martin, kolikor mi je znano, ni bil ravno ljubitelj vinske kapljice, velja za glavnega vinogradniškega patrona. Tesno ob strani mu stoji še sv. Urban, saj bi bil sv. Martin sicer preobremenjen. Svoje zavetništvo si je pridobil s tem, da je umrl ravno v času prve vinske pokušine. Z vinom pa je gotovo povezan tudi zato, ker je bil škof v eni najbolj vinorodnih dežel, v Franciji. Kakorkoli, Martin je bil v življenju bolj kot po vinu znan po svojem usmiljenem in dobrem srcu. Rodil se je leta 316 v Panoniji, zrasel pa je v italijanski Pavii. Njegovi starši so bili pogani in njegov oče, rimski vojak, ga je uvedel v svoj poklic. Petnajstleten je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. V tistem času se je zgodil čudež, po katerem Martin slovi.

Martin odstopi pol plašča

Roka blaženega Štajerca, ki je po svetniku dobil svoje drugo ime, je dogodek opisala takole: »Ko je nekega pozimskega dne videl na pol golega berača za potom zimo ogrebati, pa mu ni imel kaj vbogaime dati, razpara z mečem svoj plašč, da eno plat ubogemu za ogrinjalo, z drugo pa ogrne sam sebe. Nato se mu prvo noč Kristus prikaže vpričo svojih angeljev, oblečen z ravno tistim pol plaščem, rekoč: 'S tem oblačilom me je Martin oblekel'.« Po tem globokem doživetju je bil Martin krščen in dal slovo vojaški službi. Leta 371 so ga prebivalci francoskega Toursa izvolili za škofa. Ljudstvo ga je imelo neverjetno rado. Po vsej deželi so govorili o čudežih: ozdravljanju bolnih, obujanju od mrtvih, izganjanju hudobnih duhov, krotenju divjih živali. Ni torej čudno, da je poganstvo v Galiji v tem času močno upadlo. Vsak dan je obiskoval bližnje in daljne kraje škofije, bodisi peš, na oslu ali v čolnu. Umrl je 8. listopada 397, pogreb pa je bil tri dni kasneje, od tod tudi godovni dan. Sv. Martin je eden prvih svetnikov nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Njegov grob v Toursu je bila ena najbolje obiskanih božjih poti v srednjem veku. Martinov plašč je bil dolgo časa francoska državna oziroma dvorna relikvija.

Sv. Martin pri nas

Na tisoče cerkva, oltarjev, mest, vasi in hribov je dobilo svoje ime po njem. K nam je čaščenje sv. Martina prišlo pod frankovskim vplivom med 7. in 10. stoletjem. Iz tega časa so najstarejše cerkve sv. Martina. Na Slovenskem je tourskemu škofu posvečenih prek sto dvajset cerkva. Tudi na našem koncu se z Martinovim svetim imenom ponaša kar nekaj župnijskih cerkva, denimo Kranj Šmartin oz. Stražišče, Moravče, Srednja vas v Bohinju, Bled, Žiri, Trstenik. Njegovo ime pa nosita tudi podružnična cerkev »na pristavi« v Žirovnici in cerkev v Mostah pri Žirovnici. Zelo priljubljen pa je sv. Martin v Šmartnem pod Šmarno goro, kjer se po njem imenujeta tako župnija kot kraj.

Goske morajo v smrt

Med ljudmi je živela zlasti podoba Martina kot usmiljenega vojščaka na konju, ki z mečem reže svoj plašč, da ga bo polovico dal siromaku. Takega prikazujejo naše oltarne slike. Precej starejša je legenda o goskah, ki naj bi Martina izdale, ko se je skril pred sli, ki so mu prišli povedat, da je izvoljen za škofa. Ker so ga izdale, morajo za kazen na dan njegove smrti umreti. Od tod navada, da je treba na martinovo jesti pečeno gos. Gos je precej starejša od Martina in je bila daritvena žival poganov, povezana z jesenskimi obredji. S pomočjo gosje prsne kosti so prerokovali. Če je bila kost rjava, so napovedovali zelo mrzlo zimo, če bela, pa veliko snega. Na predvečer godu sv. Martina so ponekod kradli gosi in jih potem pojedli. Kjer gosi niso redili, so jih nadomestili s puranom, petelinom ali kuro.

Martinove modrosti

V vinskih deželah se je goski kakopak pridružilo vino, ki prav ta čas dozori. Povezava s sv. Martinom je spletla zgodbo, da je sv. Martin spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani Galilejski. Ljudje pa so rekli: »Vino pije sv. Martin, voda naj pa žene mlin.« Ta rek lahko potrdim iz prve roke. Ata, ki mu je ime Martin, ima rajši tekočino iz prvega dela reka, mama, ki je po domače Mlinerska, pa je bolj povezana z vodo. V vinorodnih krajih radi rečejo: »Pršu je, pršu sveti Martin, on ga je krstil, jest ga bom pil. Kume moj dragi, zdaj se napi, dugo ga ne boš, zda se navži.« Tudi pri nas poznamo precej pregovorov, povezanih s sv. Martinom, a ti so iz znanih razlogov bolj vremensko-pastirske narave: »Če je na sv. Martina dan grdo in oblačno vreme, bo lepa zima; če je pa sončno in toplo, se je kmalu hude zime nadejati. - Sv. Martin oblačen ali meglen, pride zima voljna kakor jesen. - Sv. Martin oblake preganja, nestanovitno zimo napravlja. - Če Martinova gos po ledu plazi, o božiču navadno po blatu gazi. - Če pred Martinom zmrzuje, bodo pred božičem še tri povodnji, o sv. treh kraljih pa bo do kolena snega. - Sv. Martin prítake odpre, sv. Jurij jih pa zapre.« Vse najboljše Martinam in Martinom, pa Tinam, Tinkam, Tinetom, Tinom in Tinkom. Vsem, ki boste pokušali vino, pa na zdravje in seveda – po pameti! Saj veste, sv. Martin odpira pipce na sodih, zapreti pa jih moramo sami, in to še pravi čas, da se v vinu ne utopimo …