Človek ne živi le od kruha

Besedilo: Urša Peternel
nedelja, 4. november 2007 / 06:00

Marjan Čufer je občinski svetnik na listi SDS. Kot pravi, med ljudmi pogreša več solidarnosti in topline.

Kratka osebna predstavitev

»Rojen sem bil 21. avgusta 1954 v majhni gorski vasici Spodnje Danje na koncu Selške doline. Sem že deset let relativno srečno razvezan, imam dva odrasla sinova. Starejši je v zadnjem letniku medicinske fakultete, mlajši pa študent prvega letnika prava. Imam dve univerzitetni diplomi, in sicer iz organizacije dela in informatike in magisterij ekonomske fakultete. Zadnjih devet let sem bil srednješolski profesor informatike, zdaj pa čakam na zaposlitev na Ministrstvu za šolstvo in šport kot analitik na evropskih strukturnih skladih, kje si bom prizadeval za naše šolske in obšolske dejavnosti pridobiti čim več evropskega denarja. Odločbo imam že in po prvem pričnem.«

Želim si, da bi Občina Jesenice postala …

»… ena najuspešnejših slovenskih občin in da bi čim več skrbi posvečala tudi sociali in mladini. Socialno službo bi bilo nujno povečati s prijaznimi in razumevajočimi ljudmi. Že v Bibliji piše, da človek ne živi samo od kruha. Številni so žalostni, osamljeni in v težavah, pa nimajo nikogar, ki bi se z njimi pogovoril in jih potolažil. Osebno sem pripravljen, kadarkoli bom imel čas, brezplačno obiskati kogarkoli, ki želi pogovor o svojih težavah ali zgolj prijazen in razumevajoč pogovor zaradi osamljenosti. Premalo je solidarnosti in topline med ljudmi. Marsikdo bo dejal, da je njegova težava denar, vendar je to zmotno razmišljanje, kajti tudi z malo denarja je mogoče kakovostno živeti, in obratno, z veliko denarja slabo.«

Katerim ciljem sledite kot občinski svetnik?

»Kot svetnika me najbolj zanimajo razvojna vprašanja. Želel bi si, da bi bilo v občini več visoko tehnoloških podjetij, primerljivih z evropskimi in svetovnimi. Da smo ustanovili visoko šolo za medicinske sestre, je zelo dobro. Lahko pa bi ustanovili recimo še višjo dvoletno strojno šolo in šolo za računalniške programerje, ki jih Evropa in svet zelo iščejo.«

Katere svoje tri osebnostne lastnosti, pozitivne ali negativne, bi izpostavili?

»Prva je še vedno velika želja po izobraževanju, druga je ljubezen tako do znanosti kot do umetnosti, tretja pa veliko sočutje do ljudi. V Ljubljani imam vedno nekaj drobiža v žepu, da ga dam brezdomcem. Osebno se raje pogovarjam z malimi ljudmi, tudi brezdomci, kot z intelektualci ali premožnimi, ker mali človek je iskren, številni intelektualci ali premožneži pa so prevzetni in radi blefirajo. Za pogovor z bleferji in pozerji pa se mi zdi škoda časa.«

Najljubši hobi oziroma preživljanje prostega časa

»Branje knjig in hoja v gore. Berem zelo veliko, v poprečju kakih sto knjig na leto. Nekaj je strokovnih, druge pa so vrhunska literatura, pa tudi kakšne filozofske in družboslovne. Vendar tega že toliko poznam, da le redko naletim na kaj novega. Plehkih knjig ali časopisov pa seveda ne berem.«

Zadnja prebrana knjiga?

»Groteskni ples Aldousa Huxleyja. Sama zgodba ni nič posebnega, ima pa bleščeč slog. Ker sem tudi sam v življenju kar nekaj napisal, mi odličen literarni slog veliko pomeni, zgodba je pač zgodba.«

Najljubši kraj za dopust?

»Najraje hodim v visokogorje. Letos poleti sem bil kar na 22 gorah, višjih od 1800 metrov.«

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?

»Besede ponos ne uporabljam, ker je od ponosa do ošabnosti in domišljavosti samo majhen korak. Jaz uporabljam bolj blage besede, kot na primer stopnjevanje besede zadovoljstvo. V tem smislu pa lahko rečem, da sem zelo zadovoljen s svojima sinovoma, ki sta bila vseskozi povsem neproblematična in ju tudi k učenju ni bilo nikoli treba siliti. Če nekoliko v šali rečem, sem ju moral včasih celo malo nazaj držati.«

Življenjsko vodilo ali moto?

»'Kdo bo z menoj ostal mlad, če boste vsi ostareli.' Ta moto je mišljen v smislu intelektualne in duhovne mladosti in ne telesne. Te besede so iz pesmi Arsena Dediča v izvedbi Radeta Šerbedžije Ne daj se Ines. Takrat pred 30 leti mi je bila ta pesem izredno všeč in sem si obljubil, da se bom jaz tega držal. Do zdaj mi to odlično uspeva.«

Vprašanje o aktualnem dogajanju: pred časom ste dali zanimivo pobudo o preimenovanju Ceste maršala Tita na Jesenicah. Zakaj menite, da je preimenovanje potrebno in kakšno novo ime bi dali omenjeni ulici?

»Po tistem predlogu sem doživel kar nekaj nerazumnih napadov, češ kaj se grem. Na to zamisel sem prišel zgolj zato, ker sem sam stanoval na Titovi in ko sem v Ljubljani povedal naslov, so se številni čudili in dvakrat vprašali, češ ali imamo pri nas še kar Titovo cesto. Mi smo ponosni na železarstvo in na Titovo cesto, že v Ljubljani pa številni to razumejo slabšalno kot znak zaostalosti in zaplankanosti. Velikokrat sem imel občutek, da mislijo, da nekdo z Jesenic, in to še s Titove ceste ne more biti kaj prida. Ta kaj prida ni mišljen v moralnem, pač pa v strokovnem in evropsko naravnanem smislu. To je celo rahlo oteževalna okoliščina pri iskanju zaposlitve. Kdor celo življenje živi na Jesenicah, tega ne razume, sam pa sem zadnjih deset let dela v Ljubljani spoznal, da marsikje (ne povsod) mislijo, da mora biti Jeseničan s Titove manj izobražen podeželan, kateremu v roke še najbolje pristojita kramp in lopata …«