Šundar na Žirovskem

Toda nekaj je bilo skupno skoraj vsem: hudobija

»Saj se nismo hoteli kregat z njim,« pripoveduje domača hči, ki se tega prestavljanja potoka še živo spominja iz svojega otroštva. »Vem le, da so potok podstavljali s kamni, da se je njegov tok preusmeril na naše. Seveda se prvo leto ni kaj prida poznalo. Morda se je dalo pokositi le kak šop trave več, ampak tudi to je bil že dosežek, drobna sosedova zmaga! Čez dve leti je tam pokosil toliko trave več, kot se je lahko naenkrat nabode na vile. Ko je bilo prepozno, smo zaradi materine cincavosti, češ s sosedi se ne sme kregati, šele začeli ukrepati, toda kaj, ko se ni dalo nič več pomagati. Ne vem, kaj je sosed s to krajo pridobil, vem pa, da mu niti zemlja niti lakomnost nista prinesla sreče.«

(Potok še danes teče v »prestavljeni« obliki, potomci pa, čeprav vedo, za kaj je šlo, govorijo med seboj in vzdržujejo primerne sosedske odnose.)

Veliko sivih las so povzročali še razni odtoki. Tako so bili včasih speljani kar iz hleva, proti kozolcu, naprej pa si je gnojnica sama izbojevala pot. Marsikateri sosed, ki so mu prijetne dišave ob večjih deževjih popestrile dan, s tem ni bil zadovoljen. Seveda so se želeli najprej pogovoriti in doseči, da bi se kaj ukrenilo, toda velikokrat so slišali le:

- to ni več naša stvar,

- če ti ni kaj prav, ti bomo napeljali naravnost v hišo.

Nekatere ženske so pri takšnih obračunih precej rade uporabljale svoj naostreni jeziček. Tako se je zgodilo tudi v naslednjem primeru (ki pa se mogoče tudi ne bi, če bi sosedov možakar bolje premislil in takrat, ko je bil čas, vzel za ženo kakšno drugo): Tri družine so že več kot petdeset let uporabljale vodno zajetje. Tudi razumele so se med seboj, dokler ni »zakomandirala ta mlada«. Mož (ki je tudi preveč pil) ji je bil v vsem podrejen. V največje veselje ji je bilo, če je v vodo zlivala sok rdeče pese ali pa bližnji travnik potresla z gnojem. Sosedje so jo nekaj časa opazovali, potem so jo začeli vlačiti po zobeh. Enkrat ji je eden nalašč celo splašil konja, ko je vlačila iz gozda hlode. (Bila je močna kot kakšen dedec.) Nič je ni izučilo.

»Potem pa je naš stari ata stopil do nje in jo vprašal, zakaj zganja 'žlehtnobo'. Toda takoj ko ga je zagledala, je začela kričati na pomoč, češ da jo hoče nekdo ubiti. Atu je ob teh besedah zavrela kri. Če že 'glih išeš', je zakričal nanjo, jo prijel za lase in butnil z njeno glavo ob vrata. Kričanje ga je tako razburilo, da je na mizi pred pečjo zagrabil nož, in če se ne bi na vratih pojavili otroci, kdo ve, kaj bi naredil,« mi je pripovedovala njegova hči, ki je danes stara že več kot 75 let.

»Toda še zmeraj si upam trditi, da je očeta ta ženska spravila ob živce. Bila je 'namest hudiča'. (Zelo znana in pogosta žirovska primerjava.) Z očetom sta morala k župniku. Tam se je šele lagala! Toda župnik, ki je bil moder človek, je že prej slišal o njeni hudobiji, zato jo je samo oštel. Na koncu je le dosegla svoje, saj sta oba soseda napeljala vodo od drugod. Vem še to, da sta okoli novih vodnih zajetij velikokrat našla crkovino, toda če je to počela ona, ne bi mogla zagotovo trditi,« je še pokomentirala hči, ki mi je ob tej priložnosti povedala še marsikaj zanimivega tudi o mojih prednikih.

Po kateri poti krenil si, popotnik?

Prepirov zaradi poti je bilo več vrst. Ljudje so se sporekali zaradi:

- gozdnih poti,

- skupnih dohodov do hiš ali gospodarskih poslopij,

- poljskih poti,

- najrazličnejših bližnjic ali »stez«.

Si predstavljate dolgočasne zimske dneve, ko zunaj ni nobenega poštenega dela, vam pa gredo po glavi same zaspane misli? Kako krasno bi bilo malo ponagajati tistemu čez cesto. Sneg, ki je zametel poti, bi bilo dobro skidati na sosedovo dvorišče, potem pa opazovati, kako se bodo skozi visoke kupe oni prebijali na plano? Kaj pa, če bi zvalili na pot kakšen hlod? Ali celo dva? Še bolje bi bilo, če bi stezo, ki res ni označena v nobeni zemljiški knjigi, polili z gnojnico in vmes nastavili še kakšno past?

Veliko primerov so mi opisali moji sogovorniki. Toda nekaj je bilo skupno skoraj vsem: hudobija.