Slovenski strip spet zeleni

Avtor stripov Iztok Sitar je dolgoletni sodelavec Gorenjskega glasa, v več kot dvajsetih letih je objavljal v mnogih slovenskih tiskanih medijih in izdal več kot deset stripovskih albumov. Tokrat nas je presenetil s prvo monografijo slovenskega stripa. Napisal je knjigo Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Predstavitev tvoje knjige »Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007« je bila v prodajalni stripov Striparnici Buch v trgovskem centru Murgle v Ljubljani, ki je bržkone edina kompetentna točka, ko gre za avtorje in ljubitelje stripa, pri nas. Ni manjkalo avtorjev različnih generacij, o katerih pišeš tudi v knjigi. Si zadovoljen z odzivom?

»Striparnica Buch je pravzaprav center, kjer se zbiramo tako avtorji kot ljubitelji stripa. Skozi leto se tam zvrstijo različne predstavitve novih stripov, srečujemo se na stripovskih večerih … V knjigo, ki zajema 80 let slovenskega stripa, ki jo praznujemo letos, sem uvrstil 80 avtorjev. Na predstavitev jih je prišla kar četrtina, med njimi ugledni starejši avtorji Miki Muster, Božo Kos, pa Kostja Gatnik, avtorji tretje generacije, v katero spadam tudi sam, Zoran Smiljanić, Tomaž Lavrič, Marko Kociper, bili pa so tudi mlajši avtorji iz vrst revije Stripburger … Prvi odzivi so bili zelo pozitivni. Miki Muster je bil pri svojih letih zelo navdušen, da se je nekdo lotil pisanja take knjige, v kateri bralci lahko izvejo kaj več o posameznem avtorju. V knjigi tako opisujem avtorje po kronološkem zaporedju njihovega ustvarjanja od prvega Milka Bambiča, ki je leta 1927 narisal prvi slovenski strip, do mladih avtorjev današnjega časa in revije Strip bumerang, ki je začela izhajati lani.«

Ne glede na visoko obletnico za slovenske razmere še vedno velja, da je strip žanr, ki založniku ne prinaša ravno velikih dobičkov. Prava sreča, da si prišel do Sama Ruglja in njegove založbe UMco, pri kateri so med drugim izšli tudi Meksikajnarji Smiljanića in Pušavca …

»Pravzaprav je Samo našel mene. V okviru Dnevov slovenske knjige so v Celju en dan posvetili stripu, kjer sem se predstavil s člankom o naši stripovski zgodovini in ga kasneje objavil v Strip Bumerangu. Samo je bral članek in mi predlagal, če bi ga nekoliko razširil in napisal knjigo.«

Če se dobro spomnim, si pred leti že zastavil s serijo člankov o zgodovini stripa nasploh?

»Res je. Ob stoletnici stripa leta 1995 je v časniku Slovenec, kjer sem bil celo zaposlen kot karikaturist, izšla serija mojih člankov o stripu, od prvega stripa imenovanega Yelow Kid pa do tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je v Ameriki strip doživljal pravi razcvet. Ko so mi prenehali plačevati, sem članke prenehal tako objavljati kot pisati.«

Čeprav si odličen poznavalec stripa, pa si kot pisec in avtor tokrat vendarle stopil na področje, kjer doslej še ni bilo nikogar … Lahko bi dejal, da si začel podatke zbirati dobesedno »od začetka«.

»Že v mlajših letih me je zelo zanimal jugoslovanski strip, pa sem si ob branju stripov izrezoval tudi članke in novice na to temo. V srbohrvaških stripih so izdajali tudi nekateri slovenski avtorji. Po slovenski osamosvojitvi sem svojo pozornost preusmeril predvsem na slovenski strip in skrbno hranil vse zapise, v katerih je bilo govora o naših avtorjih. Le kje bom dobil 80 avtorjev, ki bi jih predstavil v knjigi, sem razmišljal, saj si nisem predstavljal, da je pri nas ustvarjalo in še ustvarja toliko avtorjev. Nazadnje sem moral med več kot sto avtorji narediti izbor. Osnovni kriterij je bil, da je avtor doslej objavil vsaj en konkreten strip.«

Kako si se lotil izbora?

»Vidiš, koliko stripov imam, vse je tukaj noter.«

Dolgoletni zbiratelj …

»Ne zbiratelj v pravem pomenu besede, zbiralci stripov so namreč prav posebna vrsta ljudi. Predvsem že več hranim stripe, ki mi vzbudijo pozornost, ne delam pa si ne vem kakšnih zbirk posameznih stripovskih junakov in podobno. Predvsem imam veliko stripov slovenskih avtorjev, iz katerih sem črpal tako grafični material kot biografske zapise, predvsem pri sodobnejših avtorjih mi je bil v pomoč internet, dodajal pa sem tudi krajše analize likovnega ustvarjanja posameznega avtorja.«

Si ob tem tudi sodeloval s posameznimi avtorji?

»Starejše avtorje sem vprašal za dovoljenje o objavi, pa ni bilo nobenih težav. Prav vsi so izražali zadovoljstvo, da bodo vključeni v knjigo. V moji generaciji avtorjev pa se tako ali tako med seboj dobro poznamo. Pri starejših avtorjih so mi z deli in podatki pomagali Franc Mohar, Ciril Gale in Rudi Alinović iz Zagreba. Slednji je namreč eden treh Hrvatov, ki so v sedemdesetih letih objavljali stripe v slovenskih časopisih. Poleg tega, da sem pisal knjigo, sem sam poskrbel za skeniranje slovenskih stripov iz starih časopisov, revij in albumov.

Aha, neke vrste »gverilski sistem« torej?

»Na neki način res. Saj pravim, pri pripravi grafičnega oziroma slikovnega dela knjige, mi je zelo prav prišel moj bogat stripovski arhiv. Glede na to, da gre za moje avtorsko delo, sem si ob vsakem avtorju s kratkimi analizami privoščil tudi subjektivni pogled na njegov ustvarjalni opus.«

Kakšen je po enem mesecu od izida odziv na knjigo?

»Knjiga se zelo dobro prodaja, doslej je pošla skoraj polovica naklade 500 izvodov, čeprav jo bomo v knjigarnah začeli prodajati šele sedaj v novembru.«

Po kratkem uvodu na temo splošne zgodovine stripa, pišeš, da smo Slovenci začeli v Trstu? Mar res?

»Leta 1927 je v Trstu v mesečniku Naš glas izšel prvi slovenski strip Zamorček Bu-ci-bu, avtorja Milka Bambiča, tudi tigrovca. Izšla so štiri nadaljevanja, potem pa so ga obtožili, da je njegov strip naperjen proti fašistični oblasti in so ga izgnali v takratno Jugoslavijo. Stripovska zgodba je govorila o arogantnem in netolerantnem zamorskem kralju, ki je svoj rod popeljal v propad …, pa se je oblast očitno videla v tem. Bambič je med drugim tudi avtor znaka »tri srca« za našo Radensko. In tri srca pomenijo tri takratne narode v Jugoslaviji: Srbe, Hrvate in Slovence.

Po petnajstih letih stripovske suše je leta 1941 v času okupacije izšel strip Mačji grad, avtor pa je bil Saša Dobrila, ki poleg Marjana Amaliettija in Mikija Mustra sodi v prvo generacijo slovenskih avtorjev stripa. Dobrila se je pri stripu zgledoval po Disneyjevi Sneguljčici, ki so jo tik pred vojno vrteli v jugoslovanskih kinematografih. V Družinskem tedniku je v vojnem času objavil še dva stripa, potem pa do začetka petdesetih let kakšne posebne aktivnosti na področju stripa ni bilo. Takoj po koncu vojne namreč pri socialističnih oblasteh strip ni bil priljubljen. Vse do spora z Informbirojem, ko je Tito rekel Stalinu: »Ne. Mi bomo objavljali stripe, ne glede na to, kaj si ti misliš o tem.« Po tem znamenitem Titovem sporu z Informbirojem je strip v Jugoslaviji spet dobil domovinsko pravico.«

Tale je bila pa prava stripovska, ha, ha. Petdeseta so leta, ko je Muster izumil Zvitorepca in njegovo druščino … Zanimiva je zgodba o nastanku tega stripa …?

»Zvitorepec je začel izhajati leta 1952 v Poletovih podobah in povestih, reviji, ki se je kasneje preimenovala v Petkovo panoramo in še isto jesen v Tedensko tribuno. Strip je nastal po naključju. Pri Poletovih podobah so naročili Disneyjev strip iz ZDA, pa so tega zadržali na carini. Ker je bil izid revije že pred vrati, so Mustru rekli, naj nariše nekaj v Disneyjevem stilu. Tako so se rodili Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik … Od tu naprej lahko govorimo o legendi. Poleg Kavboja Pipca in Rdeče pese, stripa, ki ga je Božo Kos 30 let ustvarjal za Pionirski list, so Mustrovi junaki v stripu izhajali najdlje, kar 21 let, vse do leta 1973. Istega leta kot Zvitorepec je izšel tudi prvi realistični strip Prigode Davida Balfourja, avtorja Aca Mavca.«

Sledili so zlati stripovski časi v šestdesetih in začetku sedemdesetih …

»Eden zelo aktivnih avtorjev tistega časa, Jelko Peternelj, ki je takrat veliko risal za srbske revije, mi je povedal, da si je s tem zgradil hišo. Vprašal sem ga, kako je mogel tako veliko risati, hkrati pa še vihteti lopato in kramp pri domači hiši, pa mi je dejal, da lopate niti dvignil ni, da je hišo naredil na ključ. To samo potrjuje tvojo ugotovitev o zlatih časih za avtorje stripov. Mnogi naši so takrat objavljali v stripovskih edicijah dveh velikih založniških gigantov Dječjih novin iz Gornjega Milanovca in Dnevnika iz Novega Sada. Se spomniš serije partizanskih stripov Nikad robom …«

Kdo se ne bi spomnil legendarnih junakov Mirka i Slavka in kultnega stavka »Pazi metak Mirko. Hvala Slavko.« Pri nas pa je novo smer v sedemdesetih začrtal Kostja Gatnik s svojo prav tako kultno Magno Purgo, mar ne?

»To je bil čas seksualne revolucije, študentskih nemirov, otrok cvetja in … odličnih stripov Kostje Gatnika, ki je zablestel s takrat še svežim underground stripom, ki se je razvil v ZDA. Ameriški undergroun je prilagodil našemu okolju in v TT in Pavlihi objavljal legendarne stripe. Njegove fore so ponarodele, podobno kot kakšen »halo Bing, kako brat« iz Alan Forda.

Sicer pa je strip v sedemdesetih res cvetel. Prva slovenska stripovska revija Zvitorepec je izhajala od leta 1966 do 1973 in je imela najvišje naklade tudi po 60 tisoč izvodov in ko je ta padla na 20 tisoč, so revijo ukinili. Si predstavljaš. Danes ima mesečna revija Strip bumerang naklado tisoč izvodov, proda pa se je solidna polovica. V sedemdesetih je beograjski Politikin Zabavnik v izhajal v slovenščini prav tako v 60 tisoč izvodih in je bil med mladimi izjemno priljubljen. Pri nas sta pozornost stripu posvečala takratni Ljubljanski in Nedeljski dnevnik.«

Novejša stripovska doba pa je seveda vezana za revijo Mladina, ki ima nemalo zaslug, da se je slovenski strip obdržal vse do danes.

»Konec osemdesetih let je Mladina začela objavljati drugačne stripe, kot so bili dotedanji humoristični in avanturistični. Stavila je na družbeno angažiran strip, kjer se je izkazala moja generacija avtorjev. Gre za stripe naše surove sedanjosti, Smiljanićeve Hardfuckerse, Lavričevo Diarejo, pa Kasteličevo Afero JBTZ in moj 4000, v katerih se ukvarjamo s politiko, cerkvijo, slovensko družbo nasploh …«

Po osamosvojitvi je sledila revija Stripburger, ki je uspela zdržati vse do danes?

»Stripburger, ki je začel izhajati leta 1992, je revija alternativnega stripa, ki je danes boljpoznana v zahodni Evropi, kot pa pri nas. Predstavlja, ne le slovenske avtorje, ampak predvsem alternativne avtorje z območja bivše države, pa tudi velika imena tovrstnega stripa iz zahodne Evrope. Revija je za naše razmere mogoče nekoliko hermetična, a je vsekakor ena pomembnejših dejavnikov na področju stripa v Sloveniji. V zadnjih letih so revijo nadgradili tudi z izdajo odličnih stripovskih albumov tujih avtorjev.«

Tu pa je še »mainstreamovski« Strip bumerang, ki bo decembra praznoval prvo leto izhajanja …

»Mainstream revija Strip Bumerang ob alternativnem Stripburgerju lepo dopolnjuje stripovsko revijalno sceno pri nas. Želel pa bi si, da bi siceršnji časopisi in revije več objavljali stripe. Nekoč je bil prav strip tisti, ki je časopisu služil zato, da se je ta bolje prodajal.

Glede na številne avtorje stripov, ki prihajajo na površje v zadnjih letih pa lahko rečemo, da strip v Sloveniji končno spet prihaja na zeleno vejo.

»Vsekakor. O tem govori risba na naslovnica knjige. Kot vidiš, na njej spokojno sedi osemdesetletni starček, ki gleda v prihodnost, saj je njegova sprehajalna palica pri osemdesetih spet začela zeleneti. To je najlepša prispodoba za slovenski strip danes.«

Tudi sam spadaš med aktivnejše stripovske avtorje pri nas. Tvoj Jaka Pokora je v Gorenjskem glasu že dolgoletna stalnica, objavljaš v Totalu …

»Pred dnevi sem dokončal tudi štirideset stranski strip na temo Temna stran Mavrice, ki bo izšel novembra. Strip je bil naročilo in je izobraževalne narave, saj govori o temi droge in mladi.«

Avtor stripov v Sloveniji lahko preživi s svojim osnovnim poslanstvom, risanjem stripov?

»Težko. Potrebno je delati še marsikaj drugega. Jaz ilustriram učbenike, rišem karikature, za tako imenovane story boarde za oglaševalske agencije …«

Pa vendar, nekaj vas je pri nas, ki preživite kot avtorji stripov …

»Kakih pet. Poleg mene še dva Gorenjca, Zoran Smiljanič in Marko Kociper, s stripom se preživlja Tomaž Lavrič, iz starejše generacije je še zelo dejaven Jelko Peternelj … Sicer pa nas Slovenija prenese ravno kakih pet, sicer bi bila že gneča.«

Omenil si Lavriča, on je še vedno edini, ki je prodrl v tujino, objavlja namreč tudi za francosko založbo. Kaj slovenski strip pomeni v svetovnem merilu?

»Z Gatnikom smo prilezli na površje, najdlje pa je prodrl Lavrič, ki je tudi edini, ki objavlja v tujini. Sicer se mora pri tem nekoliko prilagajati založniku, a vendarle. A zanj to ni problem, ker ima več različnih stilov.«

Torej upanje, da bi nekoč tvoja Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007 dobila nadaljevanje, vsekakor obstaja …

»O tem sem prepričan. Je pa tudi res, da kdorkoli bo že pisal o stripu, mimo te knjige ne bo mogel. Če bom še živ, bom ob stoletnici mogoče celo naredil nov pregled slovenskega stripa … Kdo ve.«