Ščiti jih sveti Florjan

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gospodarstvo / sobota, 3. november 2007 / 06:00

Družina Tušek, po domače Debeljakovi iz Rovt v Selški dolini, je pred kratkim prejela kar dve priznanji za urejenost svoje domačije.

Rovte – Kmetijo vodita Marija in Anton Tušek, ki imata štiri otroke. Vilma se je poročila in odselila v Žiri, ob našem obisku je bil Franci na dopustu v Mehiki, doma pa sta bila še David in Maja. Ker sta imela moška pri hiši delo pri končnem urejanju ogrevanja z lesno biomaso, se je z nami pogovarjala mama Marija. »Priznanji pomenita le to, da vsakdo, ki gre mimo, opazi našo urejenost. Res je lepo, predvsem poleti, ko je tu tudi veliko rož,« pravi.

Kmečki glas jim je podelil priznanje za prenovo gospodarskega objekta in priznanje za ozelenitev. »Kako so prišli do nas, mi ni jasno, niti nimamo stare hiše, saj je obnovljena, na hlevu, ki je bil pred 30 leti obnovljen, pa smo pred kratkim prekrili streho,« pravi Marija Tušek. Prav slednje je s skladnostjo, to je z uporabo enakega razmerja med višino ostenja in višino strehe, med dolžino in širino objekta, enako oblikovanih streh in enake kritine, …, prepričala komisijo. Na gospodarskem poslopju je zanimiva tudi freska, ki jo je leta 1975 izdelal Ive Šubic. Prikazuje Florjana, ki celotno kmetijo ščiti pred ognjem – tega v dolgi zgodovini na domačiji Debeljakovih ne poznajo. Žal je fresko pred leti načel močan dež, zato čakajo na avtorjevo hčer, Majo Šubic, da jo obnovi.

Žled razredčil sadovnjak

Drugo priznanje, za ozelenitev, gre na račun vsaj sto let starega sadovnjaka. Ta je včasih štel več kot 100 dreves, zaradi žleda pa jih je danes še okoli 70. »Letos smo nabrali 10 ton hrušk, čeprav jih samo pobiramo in nič drugega,« o naravni pridelavi tepk, rumenk in rjavk pravi Marija Tušek in doda, da jih največ prekuhajo v žganje. Sadovnjak je zanimiv tudi zato, ker v njem čez leto pasejo živino. »Le po bolj ravnih delih tudi kosimo, sicer pa že 25 let pasemo. Pred tem smo potrebovali kar mesec dni za košnjo na roke, kar je preveč,« pravi Marija in dodaja, kako neživljenjski so nekateri birokrati v dolini, ki želijo, da trikrat na leto kosijo na skoraj 1.000 metrih nadmorske višine. Tako ali tako danes od pridelave mleka ni veliko zaslužka, zato se mladim zdi vzreja krav še bolj nesmiselna in nesmotrna.

Kljub vsemu je prav pridelava mleka glavna dejavnost kmetije Debeljakovih, dodatno pa se ukvarjajo z izdelavo opaža iz lastnega lesa. Danes imajo 13 krav molznic in sedem telic, ki so od srede v hlevu. Kot rečeno, se dodatno ukvarjajo tudi z lesarstvom, kar je logično, saj imajo na 60 hektarjev veliki kmetiji le 12 hektarjev pašnikov in travnikov ter nekaj vrta. »Povrtnine že pridelamo doma, moko za peko kruha pa že moram kupiti, saj na skoraj 1.000 metrih nadmorske višine ne bi nič uspevalo,« pravi Marija in razloži, da se zime pozno končajo, šele konec maja. No, lani je bilo drugače in tudi za letos gospodarica napoveduje podobno: »Ker je bila Uršula lepa, je možno, da bo tudi letos mila zima.«

Lepo življenje na gorski kmetiji

Tudi ob bolj ostri zimi pa je življenje na gorsko višinski kmetiji prijetno, zatrjujejo Tuškovi. Tega so navajeni, saj so na domačijo Debeljakovih predhodniki prišli pred 350 do 400 leti iz Davče. »Ob dobri cestni povezavi in dobri zimski službi smo mi vedno zelo hitro v Škofji Loki, v mestu. Včasih je res bilo drugače, saj so odhajali peš ali s kolesom v Loko prodajat jajca. Zdaj ni hudega,« razloži Marija Tušek. Tudi mladim ni več težko v šolo, saj so do petega razreda v bližnjem Sv. Lenartu, nato pa jih avtobus vozi v Škofjo Loko. Ob koncu pogovora vprašamo Marijo še po načrtih: »Nič velikega nimamo za postoriti. Drži pa, da bomo v kratkem začeli ogrevati na lesno biomaso in s tem pokurili žaganje in oblance, ki ostanejo od proizvodnje opaža. Čeprav je investicija velika, bomo s tem lahko ogrevali sušilnico za les, hišo, vodo.« Kljub skromnosti je pri Tuškovih torej še veliko novega. In lepega.