Spet doma

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 31. oktober 2007 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 8. junij

Ob petih popoldan sem spet doma. Stvari še vedno stojijo, kot so stale pred enim tednom, samo prahu je nekoliko več. Ampak, takšne malenkosti mi veselja pač ne morejo pokvariti; čeprav je medicinsko osebje na Golniku izjemno prijazno in ustrežljivo, še zlasti to velja za sestre, s katerimi ima bolnik največ stika, je dom vendarle dom.

Pospravim prtljago in se usedem za računalnik. Tako rekoč samodejno, brez banalnega razglabljanja in razmišljanja napišem pismo predsedniku države Janezu Drnovšku in ga odpošljem po elektronski pošti. V kratkem pismu ga seznanim s svojo boleznijo in ga prosim za sprejem. Zadnje dni se mi namreč po glavi suče najmanj sto vprašanj, ki jih želim postaviti človeku z izkušnjami. Kajpada so vsa vprašanja povezana z zdravjem ali, natančneje, s potjo, ki vodi do zdravja. Čeprav nagonsko vem, da odgovori na moja vprašanja ne ležijo nikjer drugje, kot v meni sami, vendar želim govoriti s človekom, ki je pot, na kateri sem se znašla, že prehodil. In Janez Drnovšek jo je prehodil. Uspešno.

S Tino odideva na kavo v Vesolje. Se pravi, v najbližji lokal, kjer ob kavici že leta klepetam z enimi in istimi ljudmi. Kar nekaj teh znancev se na toplem poletnem soncu kratkočasi ob skodelici kave ali vrčku piva. Moj prihod je prava atrakcija. Eni me opazujejo odkrito, brez predsodka, domala z odprtimi usti, drugi me gledajo na skrivaj. Vsekakor obvisijo na meni pogledi vseh stalnih gostov in več kot očitno je, da so vsi po vrsti seznanjeni z mojo diagnozo. Mestno mikro okolje je namreč identično, se pravi, primerljivo z vaškim, kjer vsi ljudje o vseh vedo vse; ali, domala vse; ali, vsaj mislijo, da vedo vse ali domala vse. Kakor koli že, počutim se podobno, kot na rentgenu, kjer ti s posebno napravo pregledujejo notranjost telesa in ugotavljajo, ali si zdrav ali bolan.

Z odkritih in prikritih pogledov razberem, da so pričakovali nekaj drugega, kot imajo zdaj priložnost videti oziroma opazovati. Pravzaprav imam vtis, kot da me v javnosti sploh niso več pričakovali ali pa so pričakovali, da se bom v najboljšem primeru komaj vlekla po cesti. Vsekakor me tako zafnane in nasmejane, kot sem se zdaj znašla pred njimi, niso pričakovali. Aha, torej nisem edina, ki imam oziroma sem imela pred rakom predsodke.

Srečna, da sem spet doma, se spravim v posteljo prej kot navadno. Prižgem televizor in čakam Andreja. Po tednu dni sproščeno zaspim v njegovem objemu.

Sobota, 9. junij

Zbudim se naspana in spočita. Kar sploh ni čudno, saj je ura že deset. Torej sem spala dvanajst ur. Odlično. Še zlasti odlično je, ker se ponoči sploh nisem zbudila. Niti potila se nisem. Ampak, potim se tako ali tako ne več, odkar so mi zdravniki postavili diagnozo.

(Se nadaljuje.)