Življenjska pot maratonca

Polde Taler je pred dobrimi tridesetimi leti postavil temeljni kamen, na katerem so se kasneje zgradili maratonski in ultramaratonski podvigi številnih odličnih gorenjskih tekačev na dolge razdalje z Dušanom Mravljetom na čelu. Letos poleti je v šestih dneh pretekel 360 kilometrov dolgo pot od Drave do Jadrana.

Kaj žene naprej maratonske tekače v neskončno dolge razdalje, se večkrat sprašujejo navadni smrtniki, ki jim napor pomeni že nekaj kilometrov teka. Ko se pravi tekač znajde svobodnem svetu postavljanja ene noge pred drugo, ga ne ustavi nobena življenjska preizkušnja. Pristen stik z naravo in samim seboj ter premagovanje naporov in stisk človeka okrepijo. Življenjska pota teh tekačev so zelo zanimive, razburljive in kot se za življenje spodobi tudi polne vzponov in padcev. Takšna je tudi pot štiriinšestdesetletnega Talerjevega Poldeta. Ko je zaključeval vajensko šolo v Kranju, se je zadnja dva meseca vsak dan v vsakem vremenu iz Sorice s kolesom vozil v šolo in nazaj domov, se pravi dnevno petinosemdeset kilometrov. V tem času je veliko plezal in hodil po hribih. Nad tekom pa se je naenkrat navdušil, ko je bil na planinskem izletu v Durmitorju. Polde se takole spominja tega dogodka sredi sedemdesetih let, ki ga je popolnoma zasvojil: »V dolini Sutjeske je bil v junijski pripeki maraton, na katerem je tekel tudi legendarni maratonec in olimpijski podprvak iz Melbourna Franjo Mihalić, ki je dal navdiha številnim tekačem. Z vrha hriba sem gledal maratonce, kako so premagovali dolgo razdaljo in to me je popolnoma prevzelo. Vse, kar sem videl, me je zastrupilo, čeprav mi je kasnejši predavatelj na fakulteti za šport Vid Mesarič takrat dejal, da sem za tekača pretežak. Polde je nato odšel v Zagreb na služenje vojaškega roka, kjer si je enkrat z dobrim tekaškim nastopom v teku na 1500 metrov na atletski stezi prislužil celo nagradni dopust. Leta 1975 pa je imel svoj maratonski krst na maratonu v Varaždinu in leto za letom so se vrstili nastopi na dolgih tekih večinoma na Hrvaškem, Avstriji in seveda v Sloveniji, kjer so tekli tudi odlični kranjski maratonci Dušan Mravlje, Franc Kaučič, Pavel Močnik in številni drugi. Supermaratoni Zagreb Čazma, Zagreb Varaždin, sto kilometrov v Bielu so le nekateri izmed prvih tekaških podvigov Poldeta.

Ob teku redna služba in delo

Poleg tega da je Polde veliko treniral, je pač moral tudi redno hoditi v službo, ki pa ga po njegovih besedah nikoli ni pretirano ovirala. »Najprej sem delal v kranjskem komunalnem podjetju, konec sedemdesetih let pa sem se odločil za zasebno službo in tako kot še danes opravljal slikopleskarska dela. Ko sem prišel popoldan iz službe, sem obul tekaške copate in za več ur odšel trenirat na moje najljubše terene na Mežaklo in v dolino Radovne. Treningi so bili dolgi tudi po petdeset kilometrov naenkrat in nikoli nisem bil pretirano utrujen. Nisem imel nobenega plana treninga ali kakšne posebne prehrane, ki jo danes tako poudarjajo, a mi je vseeno šlo kar dobro,« pravi Polde, ki je vsakodnevno zahtevno delo slikopleskarja vzel kot dodaten trening moči in vzdržljivosti. V sredini devetdesetih let je za tri mesece odšel na delo v Rusijo, kjer je v Volgogradu še s tremi kolegi prepleskal trideset tisoč kvadratnih metrov v tamkajšnji ogromni banki.

Potem je prišla nesreča

Spomladi leta 1986 se je Polde pripravljal za nastop na 100 kilometrov dolgem maratonu od Firenc preko Apeninov do Faenze. Tistega leta mu ni bilo sojeno, da bi se spopadel s preizkušnjo, saj se je nekaj dni pred tekmo zapletel v prometno nesrečo na Polici pri Naklem. Spregledal je avto, v katerega je silovito trčil. Utrpel je zlom kolka in imel strgane prepone. Zdravnik, tudi znani maratonec in triatlonec dr. Matija Horvat mu je takrat dejal, da ne bi preživel, če bi ne imel tako močnega srca, ki ga je ohranilo pri življenju. Sledilo je leto dni rehabilitacije na berglah in premagovanje bolečin. »Bolečine so bile večkrat zelo hude in nato sem se znova postavil na noge in začel teči in premagal vse težave. Na tekmovališče sem se vrnil dve leti po nesreči in sicer na supermaratonu Zagreb-Čazma. Svoje račune v Firence pa sem šel poravnat letos, ko sem uspešno pretekel Apeninskih sto kilometrov,« o svoji življenjski preizkušnji pravi Polde.

Tek od Drave do Jadrana

Letošnji lepi avgustovski dnevi so Poldeta znova zvabili na preizkušnjo, ki jo je sam načrtoval že več kot dvajset let. To je 360 kilometrov dolga tekaška preizkušnja od mejnega prehoda Radlje ob Dravi do Jadrana, natančneje do Strunjana s skupno enajst tisoč metri vzponov in še nekaj več spustov. Pot ga je najprej vodila na Pohorje, nadalje v Mozirje, Trojane, Moravče, Grosuplje, Turjak, preko Snežnika se je spustil do Ilirske Bistrice in končal ob obali Jadranskega morja v Strunjanu.

V pripravah na ta podvig je opravil nekaj zelo dolgih treningov, med njimi je bil najdaljši od Sorice do Brezij. Svojo celotno pot pa je takole opisal: »Vsak dan sem štartal ob šesti uri zjutraj in ponavadi tekel do noči. S seboj sem imel le majhen nahrbtnik in torbico okoli pasu. Atletski dres, dva bidona pijače, nekaj hrane, denarnica in mobitel so bili moj del obvezne opreme. Prvi dan sem prespal kar na seniku na neki kmetiji nad Slovenj Gradcem, kasneje pa me je prišel spremljat sin Luka. Nekaj težav na poti sem imel z orientacijo in nekajkrat sem tudi zašel, zaradi česar sem izgubljal na času. Ves čas sem tekel v počasnem tempu, saj bi me prehiter tempo lahko kaj hitro zlomil. V Strunjanu pa me je le pričakalo Jadransko morje in konec moje poti.

In pot se nadaljuje

Konec pomeni nov začetek. Polde bo svojo tekaško pot nadaljeval in podvig od Drave do Jadrana je bil le dober trening za 344 kilometrov dolg petetapni ultra tek od Zagreba do Vukovarja, na katerem je nastopil konec septembra. Ta tek je posvečen žrtvam balkanske vojne in Polde je bil eden izmed dvanajstih tekačev, ki so zmogli celotno pot. Le dober teden dni kasneje pa je kot član Rekreativne ekipe Gorenjskega glasa tekel od Bohinja do Kranja v počastitev šestdesetletnice izhajanja časopisa Gorenjski glas. Ne za rezultat, temveč iz popolnega veselja do teka. Prihodnje leto ima v mislih izpeljati velik projekt, ki sliši na ime Špartatlon. Preizkušnja, ki jo je kot edini Slovenec do sedaj zmogel le Dušan Mravlje, letos že petič. Polde se zaveda, da se bo težko že kvalificirati na ta 245 kilometrov dolg tek od Aten do Šparte, a vztrajen, kakor je, mu lahko uspe dotakniti se kipa kralja Leonidasa v Šparti. Le zakaj vse to? Bistvo je očem nevidno, samo tekači pa vemo, zakaj se spopadamo z neskončnimi cestami. Vsaj takrat smo svobodni in se življenja dotikamo na polno. In Gorenjci dokazujemo, da smo kleni tekači.