"Nisem za v staro šaro"

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Prosti čas / četrtek, 6. september 2007 / 06:00

Že nekaj časa je znano, da se Janko Šopar vrača na mesto voditelja Tednika. Novi oziroma stari voditelj pravi, da je bil ob ponudbi precej presenečen, saj o tem ni razmišljal.

»Vzel sem si čas za premislek, ugotovil, da je stara ljubezen lahko spet vznemirljiva, in sem pristal,« pripoveduje voditelj iz Celja, ki so ga po krajšem izletu v politiko premestili v jutranji program. Kot pravi, se je ponudbe za vodenje Tednika seveda razveselil. »Nenazadnje sem v Informativnem programu Televizije preživel več kot 30 let. S TV Dnevnikom sem se prvič srečal leta 1970, ko je bil star komaj dve leti. In potem sem tam dal skozi vse faze od mlajšega dežurnega, pa novinarja, poročevalca in dopisnika do voditelja in urednika. Vesel sem bil, da 'ta mladi' name niso pozabili, pa tudi tega, da še nisem za v staro šaro. Čeprav nisem kakšen star nečimrnež, mi je to, da so mi spet zaupali vodenje tako eminentne oddaje, kot je Tednik, tudi godilo,« pravi Šopar.

Ste premestitev v jutranji program pred leti dojemali kot nazadovanje?

»Ne. Delo je pač delo, je pa res, da je kakšno delo na Televiziji bolj cenjeno kot drugo, ali pa bolj odgovorno, stresno in zahtevnejše. Jeseni 2004 se je takratna urednica Informativnega programa Tanja Starič pač odločila, da v tem programu ne bom več delal. Njena legitimna odločitev. Nisem ji zameril, sem si pa mislil svoje, toliko bolj, ker mi tega ni povedala osebno in me ni hotela sprejeti niti na pogovor. Mi je pa takratno vodstvo Televizije, direktorica je bila Mojca Menart, dalo možnost, da povem, kaj in kje bi delal. Med opcijami, o katerih sem razmišljal, je bilo tudi delo v jutranjem programu. Urednica Ljerka Bizilj me je sprejela z odprtimi rokami.«

Kako se je televizijska legenda, kakršna ste, počutila v mladi ekipi, ki ustvarja jutranji program?

»Hvala lepa za tole legendo. Sam se tako ne počutim. Morda sem prav zaradi tega lahko takoj vzpostavil stik z mladimi kolegi ali pa oni z mano. V mladi ekipi sem se počutil izvrstno in mi ni bilo čisto vseeno, ko sem jih po treh letih zapustil. Z veseljem bi se mednje še kdaj vrnil, morda kot mentor.«

Nekdanja voditeljica Tednika Barbra Jermann ostaja v ekipi novinarjev Tednika. Bosta lahko sodelovala? Menda novice o zamenjavi ni bila najbolj vesela.

»Če je človek profesionalec, ni pomembno, s kom sodeluje, ali je ta prijatelj ali ne. Sam sem profesionalec in Barbra, verjamem, je prav tako profesionalka. Torej bova sodelovala in vsak dan sedela v isti sobi, pol metra narazen. Kako je sprejela zamenjavo, mi ni povedala, slišal pa sem, da se z novico ni ravno mirno sprijaznila.«

Slišati je bilo, da sta z Jermannovo zelo dobra prijatelja. Se bodo odnosi med vama zaradi tega poslabšali?

»Ja, te govorice sem slišal tudi sam. Zelo dobri prijatelji so redki. Z Barbro sva najprej sodelavca, v kakšnih sproščenih trenutkih pa sva lahko tudi prijatelja. Recimo smučarska prijatelja. Barbra je odlična smučarka, jaz rad smučam in tako se ob stotniji slovenskih novinarjev smučarjev vsako leto druživa na državnih prvenstvih, kdaj pa kdaj pa tudi na kakšnem svetovnem tekmovanju.«

Pred leti ste si privoščili krajši izlet v politiko. Danes to obžalujete?

»Držim se pravila, da vse, kar v življenju delam, počnem tako, da tega ne bom obžaloval. Tudi tega kratkega izleta v politiko ne obžalujem. Bila je nadvse zanimiva izkušnja. Iz prve roke, od znotraj spoznati, kaj je politika in kaj so politiki. Prej sem si o njih mislil svoje, zdaj lahko rečem, da vem. Zaenkrat se v politiki ne vidim, ampak, nikoli ne reci nikoli. In če bi že bil v politiki, politik ne bi bil nikoli. Vselej bi razmišljal in delal ne kot politik, ampak kot novinar. Novinarsko življenje me je zaznamovalo za vselej.«

Menda ste se želeli vpisati na pravno fakulteto, a niste bili sprejeti in tako pristali na novinarstvu. Verjetno si danes mislite, da se je dobro razpletlo …

»Ne bo čisto držalo. Želel sem se vpisati na AGRFT in študirati režijo, pa sem zamudil sprejemne izpite. Da ne bi izgubil leta, sem bil vzporedno vpisan na pravno fakulteto. Po treh predavanjih sem ugotovil, da sva pravo in jaz različna svetova. Na navdušeno prigovarjanje mojega velikega prijatelja Braneta Stamejčiča sem se s prava prepisal na takratno VŠSPN, sedaj Fakulteto za družbene vede. Tako sem se znašel v novinarstvu, opravil prvo prakso na TV Dnevniku in ostal. Televizijsko novinarstvo je namreč pomenilo tudi kamero, film, montažo in sem tako na študij režije lažje pozabil.«

Katerega obdobja iz vaše televizijske kariere se najraje spominjate?

»Na vsako me vežejo prijetni spomini. Pa čeprav je bilo včasih zelo naporno, tudi nevarno. Recimo, ko so me leta 1982, ko so bili nemiri na Kosovu, aretirali. Ali pa ko sem bil kot poročevalec leta 1990 na enem prvih srbskih mitingov resnice v Sremski Mitrovici, ali ko sem stal pred cevmi pušk na barikadi pred Kninom. Zelo sem užival, kadar sem lahko, kot dopisnik na terenu, delal reportaže, ko sem bil med preprostimi ljudmi na Kozjanskem ali pa v Zgornji Savinjski dolini. Na delo voditelja in urednika TV Dnevnika imam prav tako prijetne spomine, čeprav je bilo to najbolj stresno in naporno obdobje. Bi pa rekel, da me najbolj romantični spomini vežejo na začetno obdobje TV Dnevnika, ki je bilo res romantično. Televizija je bila majhna, sredstva skromna, vsi smo se poznali, bilo je veliko entuziazma.«