Sedmica: Izkrivljena resnica

Skladno s slovenskim pregovorom stojijo stvari tako, da sita vrana lačni ne verjame. V vsakdanjem življenju se ta ljudska modrost implicira, denimo, v izjavi vladnega predsednika Janeza Janše, češ da v Sloveniji ni revščine, saj so smetnjaki polni kruha. Iz čigavega klobuka je nekdanji zapornik in sedanji predsednik slovenske vlade tega zajca potegnil, ne vem, verjamem, da sam po smetnjakih ne brska. Je pa res, da lahko skozi okno vladne palače – če ga to sploh zanima – vidi reveže, ki brskajo po smetnjakih. Tega, vsaj po mojem mnenju, ne počnejo ljubiteljsko, se pravi tako kot nekdo igra golf ali hodi na fitnes, pač pa zaradi golega preživetja. Kratko malo zato, ker so lačni. Za to ni v prvi vrsti odgovoren nihče drug kot (vsakokratni) predsednik vlade.

Dejstvo je, da se v Sloveniji v smeteh valjajo štruce kruha (in še marsikaj drugega). Dejstvo je, da so slovenske ceste in parkirišča polna avtomobilov najvišjega cenovnega razreda. Tako kot v Rimu, v Parizu, na Dunaju ali v Bukarešti imajo tudi v Sloveniji svoje prodajne prostore najdražje in najprestižnejše blagovne znamke na svetu in verjamem, da poslujejo z dobičkom. Ampak, na podlagi teh dejstev oziroma argumentov ni mogoče sklepati, da v Sloveniji ni revščine. Kdor družbeno blaginjo oziroma družbeni standard meri s štrucami kruha v smetnjakih in z nesramno dragimi blagovnimi znamkami, izkrivlja resnico. In resnica je, da so tudi v Sloveniji nadpovprečno bogati državljani.

Žal je slovenska družbena resničnost takšna, da ni večina državljanov niti premožna, kaj šele nadpovprečno premožna; samo peščica Slovenk in Slovencev (na svetovni ravni se govori o petih odstotkih Zemljanov) je nadpovprečno premožna in ne dosti večja peščica je premožna. Se pravi, v Sloveniji je samo peščica tistih, ki si pogojno rečeno lahko privoščijo, da v resnici ali samo simbolno mečejo v smetnjake štruce kruha, karo je, mimogrede, skrajno primitivno dejanje.

Zelo verjetno si lahko »nadstandardno« primitivnost privoščijo tranzicijski bogataši, pa tudi kateri od politikov. Ljudstvo, ki je v Sloveniji v prepričljivi večini, pa živi, kot temu rečemo, iz dneva v dan. S štiristo, petsto, šesto in tudi tisoč evri mesečno drugače kot iz dneva v dan niti ni mogoče živeti. In življenju iz dneva v dan se v sedanjem času in v sedanjih razmerah reče revščina. Kdor trdi drugače, je blefer.

Skrb zbuja, da na socialni lestvici izginja srednji sloj; da med srednjim in bogatim družbenim slojem ni klinov, po katerih bi lahko ljudje priplezali na višjo premoženjsko raven in s tem v kakovostnejše življenjsko okolje in razmere. To je aktualni vladni predsednik Janez Janša kot vodja opozicije rad izpostavljal. Zdaj pa želi državljane in državljanke, volivke in volivce prepričati, da smo v Sloveniji revščino premagali, domnevno pod njegovim vodenjem vlade, in da je revna zanemarljiva peščica ljudi. Vztrajanje v tem prepričanju je vztrajanje v utvari, s katero se socialno dno le širi in poglablja. Kot kaže, se utvari o socialni blaginji slovenske družbe nekritično predaja tudi vladni predsednik Janez Janša, kar pri vsej stvari še zlasti skrbi.