Preproste stvari (1)

Včasih, ko se nam zdi, da je življenje težko, pretežko za enega samega človeka - takrat se spomnimo na preproste stvari.

Ljudje radi pozabljamo nanje, saj je veliko bolj zanimivo, če življenje zakompliciramo, butamo z glavo ob zid in iščemo smisel življenja v že zdavnaj odkritih modrostih, ki se v novi embalaži prodajajo za med. V resnici je življenje veliko bolj preprosto, kot si mislimo. Civilizacija je najbrž samo drugo ime za vso odvečno kramo, za katero nas vsak dan prepričujejo, da brez nje ne moremo, ne smemo in ne upamo živeti. Da je preprosto biti človek, sem v sobotnem večeru občutila na dobrodelnem koncertu v Podbrdu, kjer smo se zbrali ljudje z eno samo željo – da pomagamo. Na preproste stvari me je pravzaprav spomnil Adi Smolar, človek, ki ga imam poleg še nekaj izbrancev nalepljenega v svojem zvezku velikih ljudi. S svojo količino las, ki štrlijo vsak po svoje, s postavo, s tankimi prsti, ki božajo strune, in s samosvojim načinom izražanja samega sebe nam je pokazal, kako enostavno je biti človek. Samo biti. Brez strahu, kaj poreče množica, brez krivde, ali si naredil prav, brez sprenevedanja in pretvarjanja, da bi ugajal drugim. Človek bi mu skorajda zavidal. Je kot otrok v velikem telesu, z dušo modreca. Je vse tisto, česar ne bomo videli v nobeni reklami. Pa vendar je prav zato priljubljen. V hipu me je spet začaral. Tako kot me je začarala družba preprostih, klenih ljudi, ki rajši delajo, kot pa govorijo. Ki ne potrebujejo VIP sedežev in posebnega protokola, ko gre za človeka. Gledala sem te ljube sosede iz Baške grape in se spomnila, kaj pravzaprav zares potrebujem. Tukaj je moj seznam. Prijazen dom, nekaj ljubečih ljudi, vsakodnevne male radosti, delo, ki me veseli, malo hrane in pijače in veliko čiste vode. Same preproste stvari. Ko bi le znala in hotela vsa odvečna in nepotrebna bremena vreči proč. Ko bi le znala biti samo preprost človek.