Sedmica: Ostanki totalitarizma
Od spremembe političnega in gospodarskega sistema konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je slovenski zdravstveni sistem v čedalje večji godlji. S sistemom vred so v godlji, kajpada, tudi ali predvsem uporabniki zdravstvenih storitev. In to brez izjeme: od najmlajšega do najstarejšega uporabnika. Čeprav pri reševanju krize, v katero nas je v tozadevnih rečeh oblast pahnila, menjava aktualnega ministra za zdravje bistveno ne zaleže, ni nobenemu dosedanjemu vladnemu predsedniku padla na misel nobena boljša rešitev. In boljša rešitev od iskanja (lobijem) dopadljivega ministra oziroma ministrice bi bila, če bi pri graditvi sistema predpostavili zdravje kot temeljno vrednoto.
Novoimenovano ministrico za zdravje opozarjam, da v zavoženem slovenskem zdravstvu še zdaleč ne gre zgolj za pogojno rečeno velike teme (kot so čakalne vrste, kronično pomanjkanje zdravnikov, medicinskih sester in vseh drugih strokovnjakov s tega področja, neenakopravno obravnavanje bolnikov, operacijske mize in druge znane nevšečnosti, če se izrazim prizanesljivo), pač pa tudi za vse druge pogojno rečeno malenkosti, absurde in celo predrznosti, ki so bile do zdaj prezrte in jih večina uporabnikov razpoložljivih ter široki javnosti dostopnih zdravstvenih storitev jemlje že kot samoumevne. Vendar niso ali vsaj ne bi smele biti.
Primer absurdne predrznosti slovenskega zdravstva je, vsaj za moj okus, naslednji. Živite v Trbovljah, kjer sta zrak in okolje onesnažena bolj kot v katerem drugem slovenskem mestu. Pojavijo se vam, denimo, težave pri dihanju in osebni zdravnik vas pošlje na pregled na Golnik, kjer vam ugotovijo raka na pljučih. Nepričakovano (in če imate srečo) postanete njihov pacient.
Do tu vse lepo in prav. Do absurdne predrznosti pride, ko ste zaradi bolezni z dela odsotni več kot trideset dni, kar pomeni, da finančno niste več v breme podjetju, pri katerem ste zaposleni, ampak državi oziroma zavodu za zdravstveno zavarovanje. (Če nimate statusa kriminalca oziroma zapornika, ste zavodu kajpada samo pogojno rečeno v breme, saj vse svoje dejavno življenje plačujete zdravstveno zavarovanje.) Po tridesetih dneh odsotnosti z dela vam namreč s strani zavoda imenovani zdravnik ob asistenci osebnega zdravnika izda odločbo o začasni nezmožnosti za delo, v kateri med drugim piše: »V času začasne zadržanosti z dela je zavarovancu dovoljeno gibanje v kraju prebivališča.« To dobesedno pomeni, da vam država oziroma ministrstvo za zdravje oziroma zavod za zdravstveno zavarovanje prepoveduje nadaljnje zdravljenje na Golniku. Na zdravljenje zunaj kraja bivanja lahko odidete le, če vsakič znova za to prosite osebnega zdravnika. V istem stavku vas država prisili, da še naprej živite v Trbovljah, kjer ste raka staknili, namesto da bi se za čas zdravljenja preselili, denimo, na Pokljuko.
Teoretično vzeto bo vsak prisebni zdravnik privolil v vaše nadaljnje zdravljenje na Golniku. Vprašanje pa je, kako bi ta isti zdravnik ravnal v primeru, če bolnik odkloni zdravljenje po uradni poti in se odloči za zdravilca. Ki, recimo, živi in dela nekje v Kaliforniji. Bo zdravnik v tem primeru bolniku dovolil, da zapusti kraj prebivališča? Morda ja, morda ne. Vsekakor je absurdno stanje, ki izvira še iz časa socializma, treba odpraviti in državljanom dovoliti, da o svojem zdravju odločajo po svoji vesti in pameti. In pri tem ne zgubijo pravice do začasne odsotnosti z dela niti nobene druge pravice.