A življenje je dejalo: korakaj dalje, glej naprej ...

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / petek, 12. oktober 2007 / 06:00

Pot se je še kar vlekla in videti je bilo, da je ne bo nikoli konec. Odtrgana cesta, kupi lesa, čez in čez mivka, umazana voda. Naša dežela je postala drug planet. Hodila sem in med požiranjem solz spodbudno govorila: "Je že v redu, vse bomo pospravili."

Mala Eva stoji na vrhu stopnic s svojim dojenčkom v naročju. Ustavim se, da bi slišala, kaj mu pripoveduje. Pravi: »Lej moj Videk, u keudlu ni več vode. Vse je u ledu zdej.« Stisne ga k sebi in gre naprej po svojih otroških opravkih. Jaz pa premišljujem. Kako so minule tedne doživljali otroci, naši najmlajši junaki, ko so spremljali poti podivjane vode, gledali zmečkane avtomobile, srečevali vojake, poslušali helikopterje in naše zgodbe. Sprašujem se, ali smo jim dali zadosti občutka varnosti, da jih ne bodo tlačile nočne more. Smo jim sploh lahko kaj dali, ko pa so bile naše duše tako zelo ranjene in prestrašene?

Vse bo še v redu, brez skrbi

»Vse bomo popravili, pospravili in spet bo kot prej. Brez skrbi, sedaj voda ne bo več prišla.« Te stavke sem ponavljala vso pot, ko sva se z Evo naslednji dan peš prebijali skozi Železnike. Pot je bila nujna, saj sva spali pri naši dobri Fani, ker Eva iz vrtca ni mogla več domov – cesta do Jesenovca je bila pod vodo, tako kot mnoge druge. Celotne podobe torkovega razdejanja še nisem imela, saj smo bili brez elektrike in stikov z drugim svetom. Tudi še nisem dojela skrbi mnogih ljudi, ki so klicali na naše gluhe telefone in niso vedeli, kaj je z nami. Kako strašen mora biti občutek, ko gledaš prizore na televiziji in veš, da so tam nekje tvoji ljudje, ne veš pa, kaj je z njimi. Železniki so postali središče Slovenije. Pravo razdejanje je težko ujeti v kamero ali na fotografijo. So stvari, ki se čutijo. Zato sva z Evo tisto sredo delali velike korake, kajti bolečina ljudi je bila prevelika za eno majhno otroško dušo. Eva ni veliko komentirala. Vsake toliko časa je samo rekla: »Ojoj, lej, mami.« Vse je bilo na cesti. Vsak kup blata je skrival svojo zgodbo. Ko je zagledala v vodi zmečkan avtobus, njeno priljubljeno prevozno sredstvo, je kar zastokala. »Mami, a ga bodo dali ven?«

Žabec se boji

Eva dva dni ni želela iz hiše, kljub sončnemu vremenu. Okolica je bolj spominjala na Mangart kot na zeleno dvorišče in veliki »bagerji« so bili zanimivi samo z okenske police, na kateri je čepela kot majhen mucek. Tako smo brali pravljice in risali vodo ter velike tovornjake. Naravne nesreče so za otroke še bolj strašljive kot za odrasle, kajti zanje je vse večje in nerazumljivo. Kako naj triletni otrok razume vremenske pojave in hudournike? Otroci imajo radi jasna sporočila, ne marajo negotovosti in težko jim je, če vidijo zbegane odrasle. Želijo si gotovosti in upanja. Tako so nam pravljice lahko v veliko pomoč, kadar otroci doživljajo takšne in drugačne stiske. V pravljicah so težave in junaki se prav tako bojijo in na koncu je vse v redu. Če z igračami in lutkami odigramo nekaj situacij in jih obrnemo v reševanje, je to za otroka prav gotovo spodbudno zagotovilo. Ne upam pa si predstavljati, če ti ne ostane nič? Če voda odnese s seboj pravljice, igrače in mehke blazine. Za otroka je lahko najtežja izguba igrač, kajti igrače so v otrokovem življenju pomembne kot za nas hiša. To je njegov svet, ki ga je gradil. Mnogi otroci bodo šele čez čas pokazali, kako je nanje vplivala ta nesrečna ujma. Morda bodo postali jezni, nasilni ali bolj jokavi. Zato potrebujejo potrpežljive in razumevajoče starše. Ni treba, da jih zasujemo z igračami in sladkarijami. Najbolj potrebujejo nas, odrasle in normalne dni. Njihovo življenje naj ostane čim bolj podobno tistemu od prej. Utečene navade, znani ljudje, ista pravila. Stabilnost v takšnih situacijah daje otrokom varnost. Mlajši kot so otroci, več potrebujejo telesnega stika. Dojenčkom se še bolj posvetimo, jih več ljubkujmo in pestujmo, če je treba zaspimo skupaj. Na otroke v tem času močno vpliva vedenje odraslih. Zato so ob stiski staršev pomembni tudi drugi odrasli, ki skrbijo za otroka in nam pomagajo pri vzgoji. Vrtec in šola v našem kraju več kot odlično opravljata svoje poslanstvo in v teh dneh je ta povezanost z ljudmi še kako pomembna.

Torek, osemnajsti je prav gotovo zaznamoval vso dolino in kot takšen predstavlja dolgotrajen stres. Ko bodo hiške pospravljene in obnovljene, ko bo cesta spet cela in voda čista, se bo stiska začela dogajati znotraj ljudi. Poleg tega materialna škoda prinese v družino nove navade, drugačen način življenja, za nekaj časa ali za vedno slabši standard. So ljudje, ki se iz nesreče nikoli ne izkopljejo in so ljudje, ki takoj skočijo ven.

Ko ugasnejo luči

Sedaj smo močni. Kot supermeni prekladamo vse, kar je prinesla voda. Dolina je kot mravljišče in v njej delavni, sočutni ljudje od vsepovsod. Prišel bo dan, ko bomo ostali sami s seboj. Novinarji bodo poročali o novih nesrečah in v novicah bomo gledali slike nekih drugih nesrečnih in prestrašenih ljudi. Mogoče bomo zanje dali denar, tako kot ga danes oni dajejo za nas. Mogoče nas bo takrat zabolelo bolj kot kdaj prej in bomo jokali tiste solze, za katere sedaj ni časa. Prišel bo dan, ko bomo potrebovali nove moči. Zato se ne pretvarjajmo, da zmoremo vse. Dovolimo si jokati kot majhni otroci, kajti ta voda nas je naredila majhne in ponižne. V pljuča se je naselil strah, ki kot prestrašen možic vpije ob vsaki dežni kapljici. Zemlja je zamajala naše male sebične svetove in nam pokazala, da je vse minljivo. Dovolimo si majhne radosti, nekaj iz starih časov, preden je prihrumela ta divja voda. Čim prej začarajmo svoje normalno življenje. Dovolimo si zboleti in nekaj dni počivati. Dovolimo drugim, da nam pomagajo. Sicer ne bomo zmogli. Kajti čaka nas še veliko dela.

Zmagovalci bomo le, če bomo začeli zares živeti. Brez zavisti, komu je poplavilo več krompirja. Brez kazanja s prstom, kdo je bogatin in kdo je revež. Brez želje, da nam bager nakoplje še meter zemlje, ki ga bo tako ali tako odnesla naslednja voda. Brez jamranja in pričakovanj, da nam bodo drugi prigarali boljše življenje. Brez preštevanja, kdo bo dobil več. Brez sojenja, kdo je bolj svetniški in kdo baraba. Življenje je. Ne bojmo se ga. Zajokajmo, pokrpajmo rane in potem pojdimo naprej.

Namesto zaključka. Hvala vsem. Zares hvala.