Zvesti Gorenjskemu glasu

V Kropo, še vedno vidno prizadeto od nedavnega neurja, sem se peljala negotova, saj nisem vedela, kakšno je tam stanje. Cesta ob potoku Kroparica, ki pelje proti Dražgošam, je res popolnoma uničena in komaj prevozna le v eno smer. Točno tam sem s težavo prišla do vhoda hiše, katere kletne prostore je meter in pol v višino zalila voda in kjer sem obiskala Valerijo Koder, včasih poročeno Beguš. Kar triindevetdesetletna prijetna gospa me je težko pričakovala, saj rada poklepeta; povedala mi je, da še vedno čuti posledice prehlada, ki ji ga je pustila povodenj. Takrat ni hotela iz hiše, zato so jo gasilci zaradi njene varnosti čisto premočeno odpeljali v šolo v Lipnico. Od tam se je odpravila k hčerki v Radovljico, kjer je tudi prespala. V prvem zakonu so se ji rodili štirje otroci; najstarejša je Dragica, čez osem let, ko se je mož vrnil iz taborišča, je rodila sina Draga, nato Mirka in še hčerko Valerijo. Ima štiri vnuke in tri pravnuke. Po smrti prvega moža se je znova poročila, a je prav tako ostala sama.

Rodila se je v Žireh v družini, ki je štela petnajst otrok. V Kropo se je pred triinpetdesetimi leti preselila zaradi moževe službe. Sama je nekaj časa delala, nato pa zaradi varstva otrok raje ostala doma. Glas ima naročen že od vsega začetka in ga zelo rada bere, star papir pa da otrokom ob akcijah zbiranja papirja.