Vesel si strgane verige in izgubljenih poti

Besedilo: Uroš Brankovič
četrtek, 11. oktober 2007 / 06:00

Ob domnevno bogatem geografskem predznanju sem celo na zemljevidu šele pred kolesarskim izletom v Pomurje prvič sledil reki Muri v vsej njeni dolžini.

V Slovenijo vstopa pri 'carinarnici Štajerske' Šentilju, odkoder jo čaka spokojnih 100 kilometrov dolga pot do hrvaške meje. Pomurje, ta 'zveza' Prlekije in Prekmurja, se tako začenja že daleč pred Mursko Soboto in zaradi zanimivosti je do tja vsaj en dan. Muro že ob prestopu meje čaka prva, a tudi edina elektrarna na vsej njeni poti v Sloveniji, in na njen večinoma ohranjen naravni ekosistem bi morali biti ponosni; v Avstriji je elektrarn namreč celo trideset.

Še pred pravim Pomurjem, pod obronki Slovenskih goric, sem naletel na prvi bajer in rečni brod, ki so menda na Muri še trije. Ta je še prav poseben, saj te, občasno pa še kakšen traktor ali živino, čez reko popelje v sosednjo Avstrijo. Kot tukajšnji rečni mejni režim, so tudi sodobni brodarji nadvse prijazni. V ritmu broda, ki ga žene le tok Mure, veje iz njih sproščenost in lagodje: »Bi se čez popeljal?«

V Sladkem Vrhu je življenje zaznamovano z znanim papirniškim podjetjem. Celo kulturni dom se imenuje po njem, dolgo navzočnost v kraju pa simbolizira muzejski papirni stroj, ki je v 75 letih delovne dobe proizvedel za 25 tisoč kamionov papirja. Seveda sem prišel že do drugega ribnika ..., in še pred naslednjim večerom zaradi obilja ribnikov, poplavljenih gramoznic, jezerc in zadrževalnikov pokrajino označil za slovensko Finsko. Zadrževalnike so gradili zaradi materiala, še bolj pa, da bi omejili poplavne vode. Svoje je dodala še lenobna in svojeglava Mura, in tudi po regulacijah je svet od Veržeja navzdol poln rečnih mrtvih tokov.

V Pomurju zgodbe svojih krajev skrivajo mlini, in propadajoč Petkov mlin pod Žabjo vasjo jih ima obilo. Tako svetovljanske, začenši z angleškim ustanoviteljem z začetka 20. stoletja, ki je elektriko za ta prvi električni mlin v Sloveniji speljal iz Avstrije pod Muro. Pa ruskega zdravnika Kornilova, ki je v bližnjem gradu že pred prvo vojno imel celo rentgen in ga v svojih delih vsak po svoje opisujeta Drago Jančar in Tone Partljič. Usoda obeh, tako nesojenega angleškega mlinarja kot ruskega zanesenjaka, ki je v Dravsko banovino zbežal pred sovjetskim režimom, se je končala žalostno, s samomorom. Mlin, ki je ob sebi imel nekoč še oljarno, pekarno in žago, v zadnjih letih hitro propada. Del opreme in lepa, delno razbita secesijska okna pred žalostnim koncem vabijo zadnje obiskovalce.

Mimo mejnega prehoda Trata/Mureck sem prišel v Apaško dolino, kar je bila od nekdaj moja želja. Še pred zadnjo vojno je bilo prebivalstvo tu precej mešano, slovensko-nemško, kar je dalo krajem svoj pridih. Prav prijetno spokojna je bila ta prva prava ravnina v Pomurju. Da se jezerc ne bi naveličal, je pri Konjšici cel sistem ribnikov, kjer v lepo urejeni okolici in pod tradicionalno slamnato streho stoji ''Očak panonskih hrastov''. Domačini so izkoristili teren in speljali niz zanimivih in prijetnih kolesarskih poti, npr. Kolesarsko pot ob Muri. Sam pa sem že proti večeru zavil na vinotoč v goricah nad poljem; iz razsvetljenih prostorov se je slišalo malicanje hišnih prijateljev, ki so prišli na trgatev, meni pa je gospodinja naredila obilen sendvič z zaseko in čebulo in nalila plastenko domačega belega. Nasploh pri malih pomurskih vinogradnikih »čistih« sort kar ni; je le »domače belo vino«, a zaradi enako domačega sprejema, to kar sodi zraven.

Skozi zapuščen francoski del grajskega parka v Črncih pri Apačah se je prikazal baročni dvorec Fredenau. Zanimivo, med njegovimi lastniki je bila tudi »kranjska« rodbina Khiessli, zadnja pa je bila do konca vojne rodbina Meinl z Dunaja (Meinlov grad). Po vojni so jo vzdrževali in v njej živeli številni delavci lokalne zadruge, danes pa njen hodnik z lepimi štukaturami in drugo propada. Da to domačine osebno prizadeva, sem začutil ob pogovoru z nekdanjim zadružnikom. Ob tem mi je pokazal kamnit rimski medaljon s podobo zakoncev, vzidan v zadnjo steno dvorca. Podobna je usoda tudi nekaterih drugih pomurskih podeželskih dvorcev. A vsaj tisti v Rakičanih pri Murski Soboti je lepo obnovljen, ob njem pa ponujajo ježo.

Po vsem tem »nepotrebnem« zadrževanju sem le zdrvel skozi Gornjo Radgono, ki je kot eno mesto nastala na nekdanjem otoku na Muri. Na Grajskem griču sem se odpočil pri Radgonskem gradu. In za hip podoživel nedavni obisk radgonskih vinskih kleti z ranino, silvancem, zlato penino ... in uspavajoče ropotanje vlakca, ki nas je na bograč in pravi janževec popeljal v vinski raj imenovan Radgonske gorice.

Ob vožnji skozi Radence me je pogled na vrelce upodobljene na občinskem grbu pošteno užejal. Pred več kot 150 leti jih je odkril študent medicine in že dobro stoletje termomineralna voda s temperaturo 41 stopinje Celzija, anorganski peloid in ugodna klima s kar 250 sončnimi dnevi zagotavljajo uspešno zdravljenje bolezni srca in ožilja, obolenj ledvic in sečnih poti, revmatskih obolenj in še kaj. A o soncu ni bilo več sledu, in le razkošno osvetljena moderna cerkev sv. Cirila in Metoda mi je z ogromnim roženvencem dajala moč do postelje v Murski Soboti.

Po tem dnevu bi potreboval dober počitek; ampak tisti večer sta bila v Lipi Svetovni festival praženega krompirja in v Lendavi Lendavska trgatev. Po celodnevnem opazovanju žalostnih usod mlinov in dvorcev sem bil resnično potreben veselja. Na žalost je na »krompir festu« pod večerom in ogromnim šotorom krompirja že zmanjkalo; zato pa sem se pridružil množici, ki je odnašala bograč in predvsem langaš, nekakšen prekmurski »fast-food«. Ob uradno poimenovanem »špricer šanku« sem spoznal nekaj do pijače bolj zadržanih, in pozneje smo obiskali še Lendavsko trgatev. Verjetno je bil »pravi« del že mimo, saj me je velikanska nočna zabava brez prave vsebine malo razočarala.

Kar pozno v soboto zjutraj sem se utrujen le pripeljal do Otoka ljubezni pri Ižakovcih, kjer je tudi ena od točk Energetske poti, ki povezuje lokacije pridobivanja obnovljive energije. Taka točka je Babičev mlin, edini še ohranjen mlin na Muri s plavajočim vodnim kolesom. Pa preprost Burjaški muzej in seveda Klop za zaljubljene. Pravi čar pa je mokrotni svet ob Stari Muri, ki »ustvarja« otok, še bolj pa Murski logi; svet močvirnih obrečnih travnikov je poln živahnega rastja in še bujnejšega razkrajanja, pa tudi dom vrb, topolov, pa »počivališče« za štorklje in gnezdišče sivih čapelj. Podobno sem ga, le da ob večeru poslušal in vdihaval že na enem prejšnjih izletov.

Precej bolj poln energije sem se mimo Banovcev, morda najbolj domačem od pomurskih zdravilišč, odpravil v srce Prlekije. Celotna pokrajina je preprežena s kar šestimi kolesarskimi potmi, ki se tu pa tam odcepijo od zelo prijaznih lokalnih poti. Sam sem se jih držal, če ne že zaradi drugega zaradi pozdravnih tabel vasi. Za svoj simbol imajo od žabe (Grlinci), preko kristalne posode (Krištanci) pa celo do hudiča (Logarevci). Nasploh več tradicionalne gradnje v vsem Pomurju srečaš bolj, ko se odmikaš od glavnih cest in višje v gorice. Enako je z ljudmi.

Ob Gajševskem jezeru, ki pred poplavami rešuje »prestolnico« Ljutomer, in mimo dveh modernih mlinov, se mi je pot proti Sveti gori zdela odprta in polna lepih trenutkov. Hotel sem si ogledati tamkajšnji mlin na veter, a ko sem s silno željo zagnal v pedala, je počila veriga. A Jezus, morda prav tisti, ki je na bližnjem znamenju počival v prijetni senci, je poskrbel zame. V iskanju orodja sem zavil v Precetince, eno najbolj prijetnih vasi. Prikaz tradicionalnih opravil in noš so opravili kar s pomočjo ''bučarskih'' delavcev in družine; vsi so namreč izdelani iz lokalne slame in bučnih glav. Pomoč, orodje in spodbudne besede sem našel pri enem od domačinov. Tako so ob prijetnem pogovarjanju z mojim asistentom, ki ga prleško nisem preveč razumel, po Precetincih kmalu zveneli udarci ''hamerja''. Ampak nesreča ne pride sama; po navideznem popravljanju so se hkrati znova strgale veriga na kolesu in moje bermuda hlače. Mojega gostitelja je to neznansko zabavalo, češ »zdaj si pa moderen ko oni iz Atomik Harmonik«. Za slovo in tolažbo me je pogostil z zavitkom iz grozdja in čašo mošta. Po daljši hoji so me lokalni ribiči pripeljali do Banovcev, kjer sem jeklenega konjička le spravil v red. Takrat me je zares zamikalo, da bi poskusil vse kar zdravilnega ponuja tamkajšnja termomineralna voda iz globine celo 1700 metrov in bogate s fluoridom. Učinkovita pri zdravljenju bolezni in poškodb po posegih na okostju, sklepih in mišičju, se mi je zdela kot nalašč.

Naslednji dan je lepa cerkev sv. Janeza Krstnika samevala v nedeljskem zgodnjem jutru Ljutomera, na Glavnem trgu pa je le Marijino znamenje stalo sredi prenove. Vse naokrog so poti vabile v vinske gorice, a vsa pot je bila še pred mano. Mimo Razkrižja in čez čudne stranske poti pri prehodu čez Muro sem se spet vrnil v Prekmurje. Malo naprej so me že pozdravili dvojezični napisi, saj se tu začenja jugovzhodni del območja, ki ga poseljuje okrog 8000 pripadnikov avtohtone madžarske manjšine.

Čeprav razrite zaradi gradnje avtocestnih priključkov so Lendavske gorice med najlepšimi s Sloveniji. Še zdaj se mi je s svojimi klasičnimi stavbami ob glavni ulici zdela kot »meščanska gospa« v Prekmurju. Verjetno je tudi bila v svojem razcvetu ob koncu 19. in začetku 20. stoletja. K temu je pripomogla tudi multikulturnost mesta. Močna židovske skupnosti je skrbela predvsem za trgovino, a jo je v vojni doletela žalostna usoda. Židovsko pokopališče v bližnji Dolgi vas je zdaj opuščeno in osamljeno; med nagrobniki z židovskimi ornamenti, imeni in priimki, kot so Sammune, Jakab in Wolfsohn je precej že podrtih in preraščenih. Poskusil sem jih vsaj nekaj dvigniti, a mi je to uspelo le pri najmanjšem. Da bi s pokopališčem in bližnjimi lepotami lahko privabili marsikaterega izraelskega gosta, bodo morali še ugotoviti.

Na žalost sem šele pozneje izvedel, da bi v Petišovcih lahko obiskal Oljarski muzej in Muzej naftne industrije. A za vse večje in predvsem drobne zanimivosti v Prekmurju kljub lahkemu terenu pač zmanjka časa. In Gorenjska je bila s kolesom in vlakom še vedno daleč.

Goričko – Sožitje narave, človeka in kultur

Gričevnat svet Goričkega zavzema več kot polovico Prekmurja, a je kljub »višinam« do 400 metrov med vsem slovenskimi goricami najmanj strmo. Kot nalašč za kolo!

Na odgovor, kako so se domačini v tem trikotniku med močnejšo madžarsko, germansko in hrvaško kulturo, ohranili v slovenstvu, sem naletel že pri slikanju na polju pri Polani. Tam so domače mladenke v veseli slogi, skupaj s »šefico« rezale buče. Niso se zbale celega polja, le da zaradi (samokritično) močnejših postav ne bodo »vse šle na fotografijo«. V spomin na jezikovne temelje so v Cankovi domačini uredili majhen, a lep spominski park Štefanu Küzmiču. Ta pisatelj in ljudski učitelj je že sredi 18. stoletja prevedel Sveto pismo v prekmurščino in v njej še danes večinoma poteka bogoslužje evangeličanov. Kot kulinarični dokaz trdnega slovenstva je vse naokrog vabil napis s flomastrom ''Danes koline''.

Po ekstremno ravnem Prekmurju sem se za prve vzpetine na poti proti Gradu ogreval po široki dolini potoka Ledave. Tudi proti njegovim poplavam so se borili z zajezitvijo, Ledavskim jezerom. Ob njegovi širni modrini sem podoživljal čase, ko je tukajšnje gorice zalivalo Panonsko morje. Jezero je veliko kar 146 hektarjev, ob visoki vodi celo več kot 200 hektarjev. V trstičju je nekdo pozabil jadralno desko, na cesti pa je znak opozarjal na – vidre na cesti. Goričko namreč naseljuje edina sklenjena, vitalna populacija te živali v Sloveniji.

Zgodovinska odmaknjenost in nerazvitost Goričkega, tudi kmetijstva, je imelo dobre posledice v tem, da se je sožitje narave s človekom zelo dobro ohranilo. Pred kakim desetletjem so ustanovili Krajinski park Goričko. Na suhih travnikih, mokriščih, mokrotnih travniki ob nereguliranih potokih ter gozdovih so našteli kar 174 vrst ptic. Tod živi množica dvoživk, potočnih piškurjev in potočnih rakov, tudi vidra, številna divjad, tri redke vrste netopirjev in še in še. Približno tisoč vrst praprotnic, in kar okrog sto vrst s seznama redkih in ogroženih rastlinskih vrst obletava 44 vrst kačjih pastirjev in več kot 90 vrst dnevnih metuljev.

Kljub večni mejnosti pa na Goričkem ni provincialne monotonije, saj ni nikjer v Sloveniji na podeželju mogoče srečati kar treh cerkva na razdalji nekaj kilometrov. Na zemljevidu sem nad Rogaševci odkril znak za binkoštno cerkev, ki je nisem še nikoli videl. V pričakovanju izrednih arhitektur modernega sloga sem se zagnal v najstrmejši breg na Goričkem, ki res ni bil ne vem kako strm, le cilj se je odmikal in odmikal. Potem sem za vogalom neke domačije na preprosti stavbi zagledal še bolj preprost zvonik, s katerega je bil prostran sončen razgled na dolino Ledave.

Ampak ta ali oni Gospod me je z razlogom zvlekel tja gor. Ko sem se kmalu po geografsko izgubil, sem zašel v naselje v Nuskovem, ki je v veliki meri romska vas. Vse mlado in staro se je zbralo, da so gledali, kako domači mladci v prehodu dveh hiš in med perilom igrajo popularne hrvaške pesmi zanje, predvsem pa za svojo dušo. Pomislil sem na reakcije domačinov pri nas. Pa me je domačin, ki me je že oskrbel s slaščicami, dobrodušno pripomnil: "Taki smo Romi''.

Potem sem le našel pravo smer in mimo Kuzme in preko bregov lesenega vaškega zvonika v Doliču prikolesaril do Ženavelj. Kraj je svojih pet minut slave doživel leta 1934, ko sta tam strmoglavila belgijska astronavta, ko sta visoko nad življenjem Prekmurcev v svojem stratosferskem balonu izvajala poskuse. Mirko Bratuša jima je postavil zanimivo železno kroglo, ki ponazarja stratosfero, znotraj pa je model balona. Dan pristanka, 18. avgust, je leta 1990 postal tudi uradni občinski praznik Gornjih Petrovcev.

Goričko in njegove vasi so bogate z drobnimi posebnostmi, ki jih je ohranila prav vsaka vas. Predvsem so zanimivi mlini, mali muzeji in ohranjene domačije, lokalne cerkve kot romanska rotunda na Selu, na poseben odnos do gozda pa kaže izrazito opozarjanje na vsa izjemna drevesa.

A bolj izjemnega, kot je grad Grad v istoimenskem naselju, ni v celi Sloveniji. Skozi stoletja je dobil svojo mogočno, značilno mnogokotno obliko z menda kar 365 sobami, kjer se kažejo značilnosti od romanike do baroka. Baje naj bi ga zgradili vitezi templarji in je s tem povezana zdravilna energetska točka sredi vrta na gradu. Malo pred vstopom v grad na desni strani potka vodi tudi k izviru zdravilne vode. Bolj realno življenje in tradicija Goričkega sta po ogromnih grajskih prostorih prikazana v tradicionalnih delavnicah za lončarstvo, žganjekuho, tkalstvo, kolarstvo, kovaštvo in zeliščarstvo. Potem ko je grad Grad postal sedež Krajinskega parka Goričko in še mednarodnega Krajinskega parka Goričko-Örseg-Raab se je življenje na Goričkem s številnimi prireditvami zelo obogatilo.

Po Ženavljah sem se že v temi obrnil nazaj proti dolini, proti Murski Soboti, in se za slovo še enkrat ''malce'' izgubil. In spoznal na svojih nogah, da je Goričko res tudi gozdnata pokrajina, da res obstajajo močvirni travniki in da so med dolinami posameznih potokov gričevnati grebeni. A ko sem se prebil na vrh in lokalno cesto, me je skozi toplo prekmursko in prijetno tišino spremljal velikanski svetel mesec. Kaj tema, kaj utrujenost!

Nazadnje sem pri Vidoncih le našel osvetljena okna vinotoča. K domačemu jabolčnemu soku je prisedel hišni gospodar, me dobrodejno pohvalil za opravljeno pot in za ''dolgo pot domov'' na račun hiše prinesel še domačo slivovko. V Prekmurju te zadovoljnega delajo res že zelo majhne stvari.