Naslednji cilj: biljard na Filipinih

Besedilo: Suzana P. Kovačič
sreda, 10. oktober 2007 / 06:00

Pogovor z Matjažem Erčuljem, članom Biljard kluba Metropool Kranj in trenutno najboljšim igralcem biljarda v Sloveniji.

Ko ste začeli igrati biljard, še niti niste dobro videli čez biljardno mizo. Kako ste se kot osemletni fantič navdušili nad to igro?

»Na morju sem bil s starši, ko mi je oče ob neki priložnosti kupil žeton za igro biljarda. To je bil moj prvi stik z biljardom. Čez mizo sem pa videl, ker so bile včasih manjše mize, kot so danes. Prevzele so me kroglice, vsaka druge barve ... Včasih sem tudi kegljal in treniral namizni tenis.«

Še kot mladeniča vas je v roke vzel Jonas Žnidaršič. Kako sta se spoznala?

»Spoznala sva se v biljardnici Buco v Črnučah. V bližini te biljardnice sem stanoval. Jonas je videl, da sem talent in me je začel učiti. Star sem bil enajst let.«

Enajst let, pa ste že kar sami zahajali v biljardnico?

»Za konec tedna sem hodil, ja ... Jonas je učil tudi mojega brata dvojčka Borisa, ki je bil prav tako talentiran za to igro, a se je kasneje odločil za borilne športe, zdaj pa spet igra biljard. Jonas je še kot študent ustanovil prvi biljard klub in biljard akademijo v Ljubljani; šel sem za njim in ko sem bil star osemnajst let, sem pri Jonasu začel tudi delati kot gostinec. Pri njem sem ostal nekaj let in kar nekaj časa sva vsak večer igrala biljard. Za denar, seveda.«

In rezultat?

»Jonas je še danes eden boljših teoretikov, v praksi pa ni bil ravno dober igralec. Ni znal v celoti »pospraviti« mize, tako kot jaz.«

Imata še stike?

»Odkar ne igra več biljarda, nisva več v stikih. Moram pa se mu zahvaliti za vso teorijo; res me je naučil, kako se igra, kako se obnaša pri biljardu in kako izločiš iz svoje glave razne provokacije.«

Se kdaj pomerita z bratom?

»Septembra letos sva tekmovala na Mednarodnem turnirju Metropool Open v Kranju. Nasprotnika si nisva bila, Boris je izgubil tekmo za uvrstitev v finalno skupino, sam pa sem izgubil v polfinalu proti Maltežanu Tonyu Dragu.«

Kakšna je bila konkurenca na Metropool Open?

»V Sloveniji še nisem igral na turnirju, ki bi imel tako močno zasedbo. S svojo igro sem bil zelo zadovoljen, tudi v polfinalu sem dobro igral; rezultat je bil 11 proti 9. V polfinalu sem si »privoščil« eno večjo napako ...«

Pri svojih petnajstih ste dosegli prvi vidni rezultat, zmagali ste na Austrian Open. Kako bogata je danes s pokali in medaljami vaša vitrina?

»Približno 140 pokalov imam za prvo mesto. Imam 15 naslovov državnega prvaka, ki sem jih osvojil v zadnjih desetih letih.«

Koliko stane dobra biljard palica?

»Približno tri tisoč evrov.«

In kakšni so vaši cilji?

»Trenutno sem med prvimi petdesetimi igralci na evropski lestvici; rezultat bi bil boljši, če bi igral na vseh turnirjih, ki točkujejo za svetovno lestvico. Še pred dvema letoma sem bil triintrideseti na svetovni lestvici.«

Zato, ker manj trenirate?

»Ne morem si finančno privoščiti vseh turnirjev.«

So drage prijavnine?

»Hotel, prijavnine .. kar za vsak turnir pomeni minimalno petsto evrov. Pri nas to ni medijsko popularen šport.«

Kje je najbolj popularen?

»V Aziji, na Filipinih, na Japonskem, v Ameriki je na sedmem mestu popularnosti, čeprav je bil še pred nekaj desetletji na prvem mestu med Američani. Pri nas je bil ta šport cenjen v začetku devetdesetih let, ko so predvajali film Barve denarja. Opažam, da je zadnje čase spet bolj popularen.«

Mnogi za biljard pravijo, da je gostilniška zabava. Vi stojite za tem, da je biljard šport. Kako nabirate kondicijo za to igro?

»Kdor pravi, da je to gostilniški šport, ne ve, kaj govori. To je zelo profesionalen šport, če hodiš na velike turnirje; ni nobene možnosti, da bi igral v kavbojkah, ampak so obvezne črne elegantne hlače. Med igro ne smeš govoriti, pri vsaki mizi je sodnik. Tisti, ki spremljajo snooker (angleški biljard) po televiziji, vedo, o čem govorim.«

Koliko trenirate?

»Vsak vrhunski biljardist igra biljard vsaj tri ure na dan, ker s tem ohranja kondicijo. Sam veliko tudi tečem, skoraj vsak dan.«

Kakšni so cilji?

»Imam veliko željo postati evropski prvak, saj se mi je ta naslov že dvakrat za las izmuznil iz rok. Želim se uvrstiti med prvih pet na Euro tour lestvici. Drugega novembra potujem v Manillo na Filipine na Svetovno prvenstvo v devetki. Štirje Evropejci (še dva Angleža in en Poljak) smo dobili »wild card«, prvih šestnajst igralcev na svetovni lestvici pa se je neposredno uvrstilo na prvenstvo. Večino stroškov si bom kril sam, upam, da mi bo finančno pomagal moj domači Biljard klub Metropool, dogovarjam se tudi s podjetjem iz Kobarida, da bi prevzelo generalno sponzorstvo za moje nastope na velikih turnirjih po svetu. Nisem pa zadovoljen s tem, da mojega nastopa na Filipinih ni podprla Biljard zveza Slovenije.«