Marija Pomagaj

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / torek, 9. oktober 2007 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 8. junij

Aha. Ne smem pozabiti omeniti več kot samo neprijetnosti, ki se mi je dogodila pred odhodom z Golnika. Oblečena v svojo garderobo se počutim svobodno in prav nič bolno. Pravi šok pa doživim, ko me točno opoldne oddelčna sestra opozori, da je moje zdravstveno zavarovanje neurejeno, da sem zdravstveni zavarovalnici dolžna tristo evrov, da bom torej prisiljena bolniške usluge (v igri je približno tri tisoč evrov) plačati na licu mesta. Dobro, da me ne zadane kap. Tudi zato, ker je petek in se delovni dan v državni upravi, na davkariji in na zdravstveni zavarovalnici počasi izteka.

Po podatkih terminala, ki potrjuje zdravstveno zavarovanje, sem (kot samostojna novinarka) neredna plačnica davčnih obveznosti, sama pa sem stoodstotno prepričana, da imam z davkarijo popolnoma čiste račune. Ampak, moje prepričanje je v primerjavi z računalniškimi podatki toliko kot bob ob steno, se pravi, nič, za dokazovanje mojega prav pa ni niti časa niti priložnosti. Nimam namreč navade po svetu hoditi s plačilnimi nalogi v denarnici.

Kaj storiti? Pokličem Tino, ki je še v službi, naj na račun davčne uprave Ljubljana Šiška nakaže znesek, ki ga od mene zahteva tamkajšnja uslužbenka. (Čez nekaj dni se sicer izkaže, da sem davkariji nakazala osemdeset evrov preveč, ne pa tristo premalo, da je bila torej posredi uradniška napaka in ne moja nerednost, ampak o tem v petek popoldan minuto pred iztekom uradnih ur in še to po telefonu pač nisem mogla parlamentirati.) Začne se tekma s časom, ki se konča po uri in pol, ko je terminal blagovolil sporočiti, da imam vse davčne obveznosti poravnane, kar je posledično pomenilo, da smem zapustiti tudi bolnišnico Golnik. Šele zdaj sem v resnici svobodna.

S Tino se končno odpeljeva z Golnika. Vendar, ne domov v Ljubljano, pač pa na Brezje, kjer naj bi se v preteklosti dogodila izredna uslišanja in nenadna ozdravljenja.

Dejstvo je, da sem bila kot otrok vzgojena v maniri katoliške cerkve in da sem bila vse svoje dosedanje življenje pravzaprav verna. Pravim, verna, ne pa tudi pobožna. Zdaj čutim v sebi pobožnost. Kratko malo čutim bližino Boga, Jezusa Kristusa, angela varuha, pa naj se to komu zdi licemersko, nemogoče ali celo smešno. In to me dela srečno.

Na Brezje me ne vleče zato, da Marijo Pomagaj prosim za svoje zdravje. Mariji Pomagaj se želim zahvaliti za preizkušnjo in za izkušnjo, ki mi jo je življenje nepričakovano prineslo, se pravi, za mojo bolezen, za neizmerni pogum in za moč, ki jo v sebi čutim, in za odločenost živeti; še desetletja živeti srečno, zdravo in zadovoljno.

Prvič v svojem življenju občutim in razumem spokojno cerkveno tišino. Pred podobo Marije Pomagaj stoji gospod, ki je bil tako kot jaz in z enako diagnozo odpuščen z oddelka 200 na Golniku. Z njim so njegovi najdražji, njegovi najbližji. Samo spogledava se in veva, kaj čutiva in kaj si želiva.

(Se nadaljuje.)