Listamo po Snovanjih 1967-79

Prva Snovanja, ki so začela izhajati pri Gorenjskem glasu pred 40 leti (1967-79), so bila neverjetno bogata, zametek gorenjske kulturne revije. Če bi dejansko prerasla v revijo in se tiskala na boljšem papirju, ne bi v ničemer zaostajala za takratnimi osrednjimi slovenskimi revijami za kulturo ...

O kakovosti prvih Snovanj se prepričamo tako, da jih prelistamo in navedemo nekaj značilnih odlomkov. Eden njihovih prvih in najbolj stalnih peres je bil profesor Črtomir Zorec. Kot priznan prešernoslovec je največ pisal o Prešernu, čisto resno tudi o tem, da bi v Kranju ustanovili »Prešernov institut«. »Sen mnogih, izvečine že davno pokojnih prešernoslovcev, da bi namreč nekje na Slovenskem obstajalo osrednje žarišče estetskih in biografskih raziskovanj, povsem posvečeno našemu prvemu poetu umetniku še danes, celih sto dvajset let po izidu njegovih Poezij, ni uresničen. / Hkrati s to trpko ugotovitvijo pa tudi vemo, da že več desetletij obstaja pri nas prava množica najrazličnejših institutov za vse mogoče specialnosti, pa najsi bodo samostojni ali pa vključeni v ustanove in podjetja. Pogled v telefonski imenik pod črko I nam to zlahka potrdi. / Le Prešernovega instituta ni nikjer, ne v okviru drugih znanstvenih zavodov, kaj šele, da bi bil samostojen …« (Prešernov institut v Kranj!, 4. februarja 1967) Ni bilo realno, a zapisano iz srca!

Etnolog Gorazd Makarovič (brat pesnice Svetlane) je v odličnem članku Gorenjska folklora in današnji čas (7. avgusta 1967), postavil pravilno diagnozo tistega, kar se je že takrat dogajalo z našim človekom (a ni bilo še vsem jasno in samoumevno) in se je v naslednjih letih in desetletjih povsem potrdilo. »Nekdanja ogromna kvalitativna razlika med kulturo fevdalcev ali velike buržoazije in ljudstva je danes predvsem še kvantitativna. Tako npr. v gospodinjstvu nekega tovarnarja ali delničarja uporabljajo enak pralni stroj kot v gospodinjstvu tovarnarjevega delavca. Delničar in njegov delavec gledata isti televizijski spored in poslušata isti radijski program, bereta iste knjige, skupno se udeležujeta istih nogometnih tekem … Razlike v kulturi družbene elite in ljudstva so se torej silno zmanjšale, in kar velja za zahodni svet, ki daje osnovni ton svetovni kulturi, velja še toliko bolj za našo družbo. S tega vidika ima danes posameznik iz ljudstva – v primeri s preteklostjo – velike možnosti življenjskega uveljavljanja.«

Zaznal pa je že takrat tudi nevarnost tega procesa – potrošništvo in iz njega izhajajočo odtujenost in poneumljenost. »Posledice teh stremljenj so jasne: posameznik naj bo v vseh svojih razsežnostih prilagojen proizvodnemu in potrošniškemu mehanizmu. … Ta potrošniški proces obstaja tudi pri nas. Vsakdo ve, da je pametno in običajno kupiti Miksal, ker vsebuje oksilan, skoraj nobeden pa ne ve, kaj je to oksilan in kateri so zadnji Nobelovi nagrajenci. Vsakdo ve za razne Marjanoviće, Pinteričke, Irgoliče, Škulje, Čehe in Zagorce, nobeden pa ni iz sredstev množičnega obveščanja poučen o slovenski znanosti in znanstvenikih, čeprav temu področju vendarle abstraktno vsesplošno pripisujemo večjo pomembnost. Očitno gre pri popevkarjih in nogometu za velik denar, in prav tukaj je mehanizem potrošniškega procesa zavzel najvplivnejši dejavnik – sredstva množičnega obveščanja, ki pa človeka seveda ne samo obveščajo, ampak tudi oblikujejo.« Sodobno, mar ne, čeprav zapisano že pred 40 leti!

Snovanja so imela tudi izjemno močno likovno razsežnost. V njih so bili iz številke v številko predstavljeni tako rekoč vsi takratni slikarji, kiparji, fotografi, tudi nekateri arhitekti in oblikovalci. Največ sta jih predstavila šefa galerij v kranjskem in škofjeloškem muzeju, dr. Cene Avguštin in Andrej Pavlovec. Slednji je zaznal tudi mladega umetnika (in mu postavil prvo samostojno razstavo, v Kranju, 1969), ki je v začetku sedemdesetih priletel v slovensko likovno ozračje kot kak komet in tudi temu primerno zažarel. To je bil Tomaž Kržišnik, ki se je po magisteriju na akademiji lepih umetnosti v Varšavi vrnil domov in začel z novim znanjem in sebi lastnim neustavljivim hotenjem postavljati nove zahteve pri oblikovanju vizualnih komunikacij, od knjige in gledališke scene do plakata in oglaševanja. Njegova upodobitev pravljice o Zlati ptici in plakati za predstave Mestnega gledališča Ljubljana so bili takrat provokacija, danes sodijo v slovenski oblikovalski kanon.

»Na manj razumevanja je Kržišnik naletel pri svojih rešitvah trgovsko propagandnega gradiva za tovarno čevljev Alpina v Žireh. Tovarna je sprejela njegov projekt za zaščitni znak z odporom. Težave, na katere je naletel mladi ustvarjalec, odpor konservativnega mišljenja o trgovski propagandi, ki naj bi bila vedno ločena od sodobnih umetnostnih tokov, vse to je bilo preveč za Kržišnika, za njegov značaj in morda za njegove začetne korake. Morda je botrovala nerazumevanju poleg opisanih težav tudi njegova trmasta zagrizenost, ki ni hotela popustiti; želela je takoj uveljaviti svoj prav, ne pa svojih zamisli dokazovati s stopnjevano metodo. Razočaranje, ko so v podjetju baje uničili skoraj vso naklado prodajnega kataloga spomladansko poletne obutve, pa ga ni potrlo in mu še vedno ni vzelo volje sodelovanja s tovarno iz njegovega rojstnega kraja. Res je težko narediti katalog za čevlje, kjer ni na naslovni strani nobene fotografije izdelka; še manj je bilo razumljivo, da ni nikjer nobene lepotice – manekenke, saj je vse to danes v poslovnem svetu povsem jasno, mar ne? Kržišnik je obšel takšne zahteve trgovske mentalitete in naredil zgleden katalog izdelkov.« (17. maja 1972) Kakorkoli že, Alpina še vedno nosi Kržišnikov znak!

Izjemno veliko pozornost so Snovanja namenjala kulturni dediščini, pa ne le literarni in premični, tudi nepremični. Cela vrsta bogato ilustriranih besedil prikazuje kulturne spomenike Gorenjske, od arheoloških do umetnostnozgodovinskih. Največ pa jih obravnava ljudsko stavbarstvo. Takrat je to še stalo, hkrati pa je že propadalo, začelo se je množično podiranje ali neustrezno adaptiranje. Občutljivi in strokovni pisci so to zaznali, skušali z objavami na to opozoriti in odnos do dediščine spremeniti. Danes vemo, da je bilo uspeha bolj malo, njihov dober namen je klub temu spoštovanja vreden.

In ne nazadnje: Snovanja so bila ves čas več kot očitno odprta za mlade in nove avtorje in tudi do takratne avantgarde. Za primer naj bo razstava, ki sta jo oktobra 1976 v Prešernovi hiši v Kranju postavila slikar Nejč Slapar in pesnik France Pibernik. Slednji je današnji javnosti znan predvsem po svojih poznejših prizadevanjih, da bi »rehabilitiral« avtorje, ki so bili v času komunizma zamolčani in prepovedani. V tistih letih pa je bil predvsem pesnik, razpet med klasike moderne in avantgardo. »Razstava ima študijski značaj. Avtorja sta raziskovala mejno, stično območje dveh izraznih medijev, likovnega in literarnega, medijev, ki sta si bila blizu že od vsega začetka zapisovanja. To seveda pomeni, da ne gre v nobenem primeru za kakršnokoli odkrivanje novega, ampak zgolj za raziskovanje možnosti, ki se pokažejo ob medsebojnem prekrivanju dveh konkretnih oblik, torej značilne črno-bele strukture grafičnih ploskev in kratkih aforističnih verzov. Eden izmed problemov, ki sta ga avtorja raziskovala, je bil, kako črki najti pot med črtovje, kajti ob tem je bilo treba po eni strani obdržati kompozicijsko in stilno ravnotežje likovnega izdelka, po drugi strani pa vzpostaviti avtonomno prisotnost besede …« (F. Pibernik, 19. 10. 1976)

Pesnikov delež je bil v tej kombinaciji precej minimalističen. Drugače pa je bilo pesmi in proze v Snovanjih veliko, tudi nekaj esejistike in dramatike ter cela vrsta literarnozgodovinskih obravnav. Nekaj je tudi balasta, ki ga je urednikom verjetno vsilila takratna politika, zlasti v zadnjih letnikih, ki so izšli v »svinčenih sedemdesetih«. Vendar tega ni toliko, da bi bilo moteče. Skratka: Snovanja 1967-79, ki so izhajala v Glasu, so lahko še danes v ponos tistim, ki so jih snovali, pa našemu časopisu in gorenjskemu kulturnemu prostoru v celoti.

Pokrajina z vozom

France Pibernik

I

Pokrajina z vozom je bila moja podoba in je stala

v tihem prostoru, zamaknjena vase, brezčasna, in voz

je stal sredi nje, kakor ga je pustil presni čas ozar

še v deževnem dnevu, ko je s streh lilo v curkih vse

do jutranje zarje. Negiben je stal voz, voje na tleh,

vraščene v zeleno rušo, mrtve korenine same sebi,

kolesa za spoznanje vdrta v tla, s travo do platišč

in s pajkom na dolgi črti od srebrnikaste rozete med

štrlečima ročicama do kamnitega obzorja, kjer je stala

krvava gora kot spomenik tisočletju. Stala je pokrajina

z vozom, moja podoba, in ko sem se s prsti dotaknil

njenega roba, je odprla oči.

(Pesnitev Pokrajina z vozom, 17 pesmi v prozi, je prvič in v celoti izšla v Snovanjih, 21. novembra 1978.)