Trening gorenjske prvakinje

Preteklo soboto smo na 1. Teku Gorenjskega glasa dobili letošnja gorenjska prvaka in prvakinjo v tekaškem pokalnem tekmovanju. Ko je na uvodnih tekmah Boštjan Hrovat napovedal svojo udeležbo na tekmah, je bilo že večini jasno, da mu skupna lovorika ne bo mogla uiti iz rok, kajti že več kot deset let dokazuje svoje tekaške kvalitete in talent. Je tekač z izjemno tehniko, predvsem pa ga naprej žene neizmerna ljubezen do teka. Z nekoliko slabšo tehniko, a prav tako veliko ljubeznijo do teka pa se lahko ponaša tudi Jana Oman iz ekipe Gorenjskega glasa, ki ji je letos uspelo ubraniti lansko pokalno lovoriko. Že pred začetkom sezone se je odločila, da se bo spet poskušala zavihteti na najvišjo stopničko. Pa vendar prvi pomladanski del sezone ni šel povsem po začrtanih tirnicah, saj je morala kar precej treningov prilagoditi in jih celo izpustiti na račun poškodbe kolena in gležnja. Jana je primer izredno lahke tekačice, ki pa jo obdobje dalj trajajočega intenzivnega treninga lahko hitro pripelje do poškodbe. In to se je dogajalo tudi spomladi. V obdobju bazičnega zimskega treninga je tedensko pretekla okoli sedemdeset, včasih tudi do devetdeset kilometrov. Nekaj tednov zapored je lahko vzdrževala tako visoko kilometražo, nakar so se pojavile manjše poškodbe, ki pa so se kasneje še nekoliko razvile. Zaradi vzdržljivostnega treninga je izgubila še kakšen kilogram in telo jo je začelo z bolečino opozarjati, da nekaj ni v redu. Še pravočasno je popustila in po treh tednih počitka in prilagojenega treninga se je spet postavila v ravnovesje. Prišle so prve tekme, kjer pa je že pokazala, da lahko dostojno konkurira drugim tekačicam. Ker je članica ekipe Gorenjskega glasa, je trening v polovici celotnega obsega zgolj rekreativno naravnan, kar pomeni zmeren tempo z občasno povečano hitrostjo. Kot sama pravi, pa ji bolj kot kratki hitri teki ustrezajo daljši teki v zmernem tempu. Tako ji noben trening v dolžini nad uro in pol ne predstavlja problema. Ima tudi to prednost, da se izredno hitro regenerira, kar ji omogoča, da lahko opravi več zahtevnih treningov zapored. Jana ima za seboj že odlično kariero športne plezalke z medaljami z največjih mednarodnih tekmovanj. Plezanje ji je koristilo pri krepitvi hrbtnih in trebušnih mišic. Prav krepitvi teh dveh sklopov mišic pa tekači pogosto dajemo premalo pozornosti. Nima pa idealne tehnike teka in pri vsem tem sama težko kaj naredi. Sami vemo, da težko spreminjamo tehniko teka, saj ima vsak tekač svoj stil, da bi nekaj spreminjali na silo, pa gotovo ne bi koristilo.

Tekmovanja kot dober trening

Nepisano atletsko pravilo pravi, da je najboljši trening tekma, če je le pravilno časovno vpletena v celoten ciklus treniranja. Letno Jana nastopi na nekaj več kot dvajsetih tekih. In le na polovici od teh lahko nastopi optimalno, preostale tekme pa pogosto vzame kot dober trening hitrosti. Dobro se znajde tako na ravninskih kot gorskih tekih. Pri tekih navkreber ima neposredno prednost pred svojimi tekmicami zaradi nizke telesne teže, ki še kako do izraza pride pri vzpenjanju. Precej zahtevno progo teka na Dražgoško goro lahko brez problema celotno preteče, medtem ko imamo nekateri na strmih odsekih kar nekaj težav in se hitro sklonimo na kolena. Letos jo čaka še nastop na 21 km na Ljubljanskem maratonu. Njena želja je, da bi se spustila pod uro in pol. Sedaj je njen osebni rekord na polmaratonu ura in dvaintrideset minut. V prihodnosti želi nastopiti na klasičnem maratonu, a ji za ta podvig manjka še kakšno leto ali dve treninga v primernem (povečanem) obsegu. Sicer pa bolj kot v rezultatih uživa v družbi zadovoljnih tekačev in družbe, ki se med seboj prepleta v zdravem duhu.