Odložena resnica

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 1. oktober 2007 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 8. junij

Ko zapuščam ambulanto groze (vsaj sama bronhoskopijo tako dojamem) in se vračam na oddelek 200, se ubadam z vprašanjem, kaj naj Teji, ki jo bronhoskopija še čaka, povem in česa ne; imam pravico izkriviti (svojo) resnico in zadevo omiliti; sem morda celo dolžna (svojo) resnico pred Tejo olepšati in ji s tem odložiti strah, ki ga pred posegom ima? Ko sem odhajala na bronhoskopijo, se mi je namreč dozdevalo, da je zaradi posega, ki danes čaka mene, Teja bolj bleda, kot sem sama. Sploh pa je odkrito priznala, da jo je posega neizmerno strah.

Dilemo hitro razrešim in sklenem, da nimam nobene pravice niti ni smiselno, Tejo prekmalu soočiti z neprijetno resnico. Danes je petek in nobene pametne potrebe ne vidim, da se trese do ponedeljka, ko ima poseg najavljen. Tako stopim v sobo kar se da sproščena in nasmejana, z eno besedo, vedra.

»Povej, kako je bilo,« Teja dobesedno plane vame. »Hja, vsaj za bronhoskopijo drži rek, da ima strah velike oči. Vsekakor bi mi bilo marsikaj prihranjeno, če bi to, kar zdaj vem, vedela prej. Ne rečem, da ni poseg nekoliko zoprn, to je pa tudi vse. Boli pa nikakor, ne,« si s šibkim glasom zmišljujem oziroma, se lažem in se sama pri sebi spomnim še na rek, da ima laž kratke noge, kar bi lahko pomenilo tudi, da brez večjih težav zdrži tek na kratke proge, da bo torej moja izmišljija brez težav zdržala do ponedeljka. Oči gospe iz Trbovelj, v katerih zaznam iskrico občudovanja, pa me gledajo, kot da sem deveto čudo tega sveta. Očitno pa je tudi, da njen razum dela po svoje, le da nič ne reče. Vsaj, dokler je Teja zraven, ne.

Ko Teja odide na hodnik, gospa iz Trbovelj ne plane vame nič manj radovedno, kot pred tem Teja: »Veste kaj, gospa Marjeta, zame je bil poseg neznosen, vi pa domala govorite, kot da ste pri bronhoskopiji uživali. Vas res ni prav nič bolelo? Sem samo jaz tako presneto občutljiva?« Jaz: »Lepo vas prosim, gospa! Trpela sem kot Kristus na križu. Ampak, nobenega smisla nima, da to govorim Teji. Naj se vsaj malo potolaži in mirno spi.« Gospa: »Imate prav. To ste lepo naredili. Naj se revica pomiri.« Tako, stvari so razčiščene.

Zdaj, ko je zoprnija za mano, čutim nestrpnost, saj grem danes končno domov. Bolnišnično uniformo zamenjam s civilno, pospravim osebne stvari v potovalko in čakam na odpustnico. Kar na hodniku, da dam prostor gospe, ki bo zasedla »mojo« posteljo. Pacienti se namreč na oddelku 200 menjajo kot po tekočem traku. Hočem povedati, da je vsaj za moje dosedanje vedenje pljučnih bolnikov v Sloveniji nepričakovano veliko.

Ob štirinajstih pride po mene Tina. Poslovim se od gospe iz Trbovelj in od Teje (obe odideta domov, le da se mora Teja v nedeljo vrniti). Obljubimo si, da se ne le slišimo, pač pa tudi vidimo. Na Golniku se namreč prijateljstva in znanstva sklepajo z nevsakdanjo lahkotnostjo.

(Se nadaljuje.)