Nominator 269

Vse od časa Glasovih črno-belih fotografij mi zaradi službe ni bilo treba vstati sredi noči. Tudi smučam ne več tako rad, da bi mi na pamet prišlo dvignit zaspano telesce ob četrti uri zjutraj.

A zanimivo spisano vabilo, ki nam ga je poslal Rok Istenič, Merkurjev »piarovec«, je z »velikim ponosom« sporočalo, da bo treba biti ob zori na nacionalnem letališču, če bomo želeli deliti veselje ob odprtju novega trgovskega centra v Novem Sadu. Ja, brez dvoma, si rečem. Je bilo pred dvema letoma z Merkurjevim moštvom v Beogradu tako pestro, da skorajda ni razloga, da ne bi bilo tudi tokrat. Akcija! Ob zgodnji jutranji kavi na »aerodromu« nihče ne priznava ure. Kavo pa mi sladijo šale na temo preimenovanega Brnika. Prijazni uslužbenec mejne kontrole nam veli: »Uro in pas dol!« Bine Kordež, šef odprave, zagotovo predsednik uprave z največ prevoženimi kilometri v deželi kokošje oblike, že zarana dobre volje, pa na vprašanje, ali ima v torbi prenosnik, z nasmeškom odvrne, da ne, kje pa. Kaj za vraga ima v računalniški torbi, če ne »laptopa«? In že smo v Beogradu, v slabi uri, po dokaj urejeni avtocesti pa že v prestolnici avtonomne pokrajine Vojvodine, kjer so doma »Lale« in živijo »na tanane«. »Tako je, če delate s Slovenci,« je na zgodnje sklicani, množično obiskani tiskovni konferenci opravičeval rano uro direktor Merkur International Beograd Zoran Cvijić. V poslovno druščino in 9600 kvadratnih metrov veliko trgovino, ki odpira 75 novih delavnih mest, je Zorana Cvijića, ki je v srbski družbi od začetka, pospremil Emilijan Pavlin, izvršni direktor Investitorskega inženiringa. On je bil odgovoren, da trgovski center sploh stoji, je pomembnost Pavlinovega dela posplošila tisto jutro še posebej čedna pomočnica izvršnega direktorja marketinga, Kranjčanka Barbara Zmrzlikar. Z Emilom Pavlinom sva rekla dve besedi o hokeju in novo odprti, še ne dokončani ledeni dvorani. Več zanimivega za moja ušesa pa mi je zaupala Barbara, v »prostem« času predsednica združenja oglaševalcev pri Slovenski oglaševalski zbornici. Zanimiv predotvoritveni pogovor, ki se mu je pridružil kadrovski mag Bor Rozman, izvršni direktor za kader, marketing in pravo, pa je prekinila Violeta Radošević, »šminkersko« odeta šefinja marketinga srbske hčerinske družbe. Predsednik uprave Bine Kordež in direktor Zoran Cvijić pa sta stregla z zanimivimi podatki in stresala še bolj zanimive številke. Postati vodilni trgovec s tehničnim blagom na območju jugovzhodne regije, odpreti še po en center v Beogradu, kjer prvi ruši trgovinske rekorde, ter še enega, večjega, v Novem Sadu in širiti trgovsko mrežo v Kragujevac, Čačak in Niš. Vse to bo zgrajeno do leta 2012, investicija pa bo presegla 110 milijonov evrov. Spomladi prihodnje leto odpirajo prvo trgovino v Sarajevu in skoraj sem se že priporočil za letalsko karto. Pa četudi ne sedim ob oknu. Kot je v navadi nakelske družbe, se ob prihodu v novo lokalno okolje prispeva pomoči potrebnim. Tokrat so evrske denarce namenili otrokom novosadske šole s prilagojenim programom, katerega se bo z otroki veselila tudi direktorica šole Slavica Marković. Odprtja za poslovno javnost se je udeležil tudi veleposlaniški par, zakonca Luci, Miroslav, veleposlanik v Srbiji, včasih poslanec državnega zbora in njegova šarmantna žena Irena. Odlično sta se znašla na protokolarni rdeči preprogi. Brez politike gre le stežka. V nam bratski Srbiji ima še vedno posebno mesto. Pokrajina Vojvodina je politično organizirana še vedno tako, da ima izvršni svet, katerega predsednik je Bojan Pajtić, ki ga je Bine Kordež ob diplomatu Miroslavu Luciju pospremil po trgovini. Ob tem pa so se slišale tamburice. Veliko strokovnih pogledov različnih služb je bilo tisti dan videti med policami. Bor Rozman je »nekomu« tolmačil, kdaj se ne »odlazi« na dopust, Jure Pišek, glavni nabave, pa se je med policami pomenkoval z Alešem Krumpestarjem, glavnim izvršnikom maloprodaje, ki je z delom svoje ekipe z avtom prek Beograda prišel v Novi Sad. Oba pozitivno kritična. Jana Vauhnik, direktorica prodaje v maloprodaji, pa mi je predstavila Gordano Perić, beograjsko poslovodkinjo, kjer se rušijo svojevrstni rekordi. Eden od teh: na kvadratni meter prodajne površine proda Gorenje največ na svetu. Tudi linije oblikovalca Ora Ita. Bojan Pajtić je govor, ki smo ga Slovenci z veseljem poslušali, končal s predlogom, naj se sodelovanje Slovenije in Vojvodine na poti Srbije v Evropo imenuje kar po Merkurjevo: ustvarjamo zadovoljstvo. Na »fakultativnem« izletu čez Donavo v Sremski Karlovac sem odkril, kaj ima Bine Kordež v torbi. Kavbojke in srajco. Vanj pa je stlačil obleko. Bravo. Marta Bertoncelj, direktorica menedžerske družbe Merfin, je opravičila izostanek Merkurjevega Jake Piskernika in z menoj »pošteno« pokramljala o Gorenjskem glasu. Ni kaj, kritika koristi. Spet je nastal cel kup razpoloženjskih trenutkov in slik. Kadrovski menedžer leta 2006 Bor Rozman pa se je izkazal kot suveren prvi pevski glas: »Siva pot, vodi me, na Gorenjsko …« In še dve modri: Rozmanova: »Čmo spravit avtobus v renesanso?« Kordeževa: »Če bi zamudili letalo, bi kupili pa še Surčin. Podjetnost in navihanost!