Sedmica: Nepremagljiva narava

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 28. september 2007 / 06:00

Novica o katastrofalnih poplavah v Sloveniji me je ujela na počitnicah v Premanturi, ko sva s prijateljico pohajkovali po mestnih ulicah. »Hej, Slovenki,« naju je 18. septembra zvečer ustavil lastnik kofetarije, v kateri sva večkrat posedali, »sta že slišali za katastrofo, ki vas je doletela?« Ni mi zastal samo korak, če se tako izrazim, za trenutek se mi je ustavilo tudi srce. »O kakšni katastrofi pa govorite?« »O neurju, ki je pustošilo po Sloveniji. V Železnikih je Sora narasla za štiri metre. Štirje ljudje so umrli.« V tistem trenutku bi dala roko v ogenj, da si je gospod katastrofo gladko izmislil. Od kod pa pravzaprav ve za Železnike in celo za to, da teče skozi kraj Sora? Zato ga neprijazno zavrnem: »Dajte ga no lomit. Sploh veste, koliko je štiri metre? Pa štirje mrtvi? Dajte, no, dajte. Zmanjšajte te svoje številke, pa vam bom morda verjela.« »Pa nič, pokličite domov in bomo videli, ali imam prave informacije ali jih nimam,« sem ga še slišala reči, ko sva s prijateljico že zavili v sosednjo ulico.

Za vogalom vzamem iz torbice prenosni telefon in pokličem domov. Žal je bilo vse res. V Sloveniji je katastrofa. V Sloveniji so izredne razmere. Ker sem bolj kot ne čustvene narave, me premagajo solze.

Naslednji dan kupim izvod vseh dostopnih slovenskih časopisov. Berem: neurje je najbolj prizadelo Vojnik, Železnike, Tržič, Kropo, Bohinj, Radovljico in tako naprej; voda je odnašala vse, avtomobile, pohištvo, štedilnike, pralne stroje, žal tudi šest življenj; česar voda ni odnesla, je zalila; nesebična pomoč prihaja od vsepovsod, iz vse države, od ljudi, ki drug za drugega do tega usodnega trenutka še niso slišali; do krajev, odrezanih od sveta, se prebijajo pripadniki Slovenske vojske in gasilci; škode je več kot za dvesto milijonov evrov in tako dalje in tako naprej.

Neurja, kakršno je pustošilo, Slovenija menda ne pomni zadnjih dvesto petdeset let. Če bi iskali dlako v jajcu, bi pri odpravi posledic katastrofalne ujme zagotovo našli napake in spodrsljaje. Ampak, vsaj kar se mene tiče, v danih okoliščinah raje izpostavim nesebičnost, ki ni odpovedala niti v tej zadnji izkušnji oziroma preizkušnji in s katero se lahko slovenski narod brez zadrege okiti.

Po drugi strani je lahko katastrofalno neurje, ki je 18. septembra pustošilo po Sloveniji, priložnost za ponoven razmislek o naravi in o njeni nepremagljivi moči. Tisto, kar človek gradi in ustvarja vse svoje dejavno življenje, lahko narava v nekaj kratkih minutah poruši. Odnese. Zasuje.

Ne glede na sodobno razumevanje narave in tehnološke dosežke, smo ljudje v odnosu do narave še vedno v podrejenem položaju, pa če smo to pripravljeni priznati ali ne. V stoletjih in tisočletjih, ki nas ločijo od kamene dobe, je narava nad človekom zgubila fascinantno malo moči. Pravzaprav bi se moral sodobni človek narave bati toliko, kot se je je bal njegov prednik, in prav nič manj. Kvečjemu bi se moral sodobni človek narave bati bolj, kot se je je bal, denimo, neandertalec. Ne naravnih zakonov kot takih, pač pa maščevalnosti narave zaradi vzvišenosti sodobnega človeka nad navidezno ponižnostjo in podrejenostjo od »višje sile« podarjenega okolja.