Slovenija - paranoična država?

Pred časom sem na TV ujela izjavo, da je Slovenija idealna država za vzbujanje paranoje, da pri nas nihče več nikomur ne more verjeti in nikoli ne moremo biti prepričani, da je nekaj res. Dala mi je krepko misliti. Pa poglejmo, kako je s tem. Že v prejšnjem članku sem zapisala, da očitno živimo v »policijski državi«. Povsem vsakdanje početje navadnih državljanov je vse bolj nadzorovano na različne načine - v velikem delu snemano prek vse bolj številnih video kamer. Številni podatki o nas se zbirajo v številnih elektronskih bazah – vsi skupaj razgrinjajo naše življenje kot na dlani. Včasih sicer v javnost pricurlja kaj o nadzoru (npr. o Sovinih prisluškovalnih napravah, ki so jih seveda samo gledali!), ampak to je samo kapljica v morju. Tisti, ki vršijo nadzor, seveda vse zanikajo, ampak dejstvo je, da smo že dolgo vsi skupaj hudo nadzorovani. Večina teh podatkov je v obliki digitalnega zapisa, ki je zelo trajen in skoraj neuničljiv - verjetno bo obstajal še dolgo po naši smrti. Za nameček pa ne vemo, kdo ima (je imel, bo imel) dostop do podatkov o nas, še manj vemo, kako, kdaj in za dosego česa jih bo uporabil.

Zdaj pa sestavite skupaj naslednja dejstva. Praktično vsi imamo kako »temno skrivnost«, stvari, ki se jih sramujemo ali pa želimo obdržati kot zasebne, kot npr. podrobnosti iz svojega spolnega življenja. Slovenci smo že itak zelo vase zaprt narod, da o tistih z »umazanimi rokami«, ki jih razkritje lahko pripelje do razdora v družini, izgube službe, poloma v karieri ali celo v zapor, sploh ne govorimo. Podatke, ki jih imamo, ljudje vedno uporabljamo za dosego svojih ciljev. Nekateri imajo na voljo goro podatkov o vseh državljanih, o malo manj povprečnih pa še kaj več - tudi mnoge »temne skrivnosti«. Dostop do številnih podatkov o ljudeh pomeni veliko moč vplivanja nanje, vključno z možnostjo izsiljevanja. Velika moč vedno pokvari ljudi v moralnem smislu. V večini si začno kaj kmalu domišljati, da jim je dovoljeno vse, da si lahko privoščijo vse.

Sklep je očiten: nekateri imajo tako grozljivo veliko moč vpliva, da druge lahko spremenijo v lutke v svojih rokah. Ob tem se te »lutke« njihovega vpliva in režije pogosto sploh ne zavedajo in naivno menijo, da se jim določene stvari godijo povsem slučajno. Ker so ti »bogovi« tudi moralno izprijeni, seveda od njih ne moremo pričakovati nič dobrega - razen če se njihovi interesi po sreči ujemajo z našimi, kar pa je redko. Razmišljanje o tem sili v grozljivo paranojo, zato take misli raje odrivamo in se nadzora nekako kar nočemo zavedati. Če se ga kljub vsemu zavedate, potem grozo nad njim lahko zmanjšate samo tako, da se tolažite s tem, da ni pomembno, kaj kdo ve, kakšne podatke in posnetke o vas ima. Če bo kaj neljubega pricurljalo v javnost, boste pač lagali, vztrajno zanikali, si izmislili zgodbico o spletkah, zarotah, fotomontažah ipd. Tako boste dosegli, da v morju nasprotujočih si informacij nihče več ne bo vedel, kaj je res. Na žalost je laganje postalo edina zaščita naše zasebnosti, zato pa tudi vedno več ljudi laže o vedno več stvareh, med drugim tudi o svoji pravi identiteti, službi, kraju bivanja itd.

Paranoja je definirana kot hud nerazumen strah in zaskrbljenost glede naše lastne dobrobiti, ki gre prek vseh normalnih meja, lahko celo do psihoze – resne duševne bolezni. Pri Grkih je izraz pomenil norost, v tradicionalni psihiatriji pa se je uporabljal za opisovanje lažnih prepričanj o sebi in svetu. Meni je bolj všeč citat iz knjige Stephena Kinga, ki pravi: »Paranoje sploh ni – obstaja samo popolno zavedanje.« In česa sem se zavedela v zadnjih letih? Najprej tega, da res živim v policijski državi, ki ljudi spreminja v lutke, jim vzbuja paranojo in jih peha v norost, kar ji prav lepo uspeva. Drugič pa tega, da v obrambi sebe in svoje zasebnosti vedno več ljudi – tudi naših bližnjih – laže in s tem še dodatno spodbuja paranojo. Živim torej v državi, kjer je vedno več lažnivcev, paranoikov in norcev. »Krasno«, mar ne?! Kapo dol, če ste še normalni!