Jeseniška boksarska legenda

Besedilo: Janez Pipan
nedelja, 23. september 2007 / 06:00

Maksimilijan Zupan, eden začetnikov boksa na Jesenicah, je ta mesec dopolnil 87 let in je še vedno športnik.

Imel sem čast in priložnost pogovarjati se z legendarnim jeseniškim boksarjem, ki je ta mesec dopolnil 87 let in je še vedno športnik od nog do glave. Maksimilijan Zupan ali po domače Romavhov Milan je boksar, ki je boksal samo v ringu po strogih športnih pravilih, tega svojega tehničnega znanja in fizične moči pa ni, kot pravi, nikoli uporabljal v zasebne namene, čeprav so bili v njegovih mladih letih pretepi na veselicah del folklore. V gradivo, ki ga je po vojni pripravil za neko dokumentarno knjigo, je med drugim zapisal: »Množično zanimanje za boks kot športno vejo se je na Jesenicah pričelo v januarju 1940 z eno samo sekcijo, v katero pa so se vključili trije takratni klubi. Vodja je bil Hrgovič, kasneje pa Majnik in Baloh. Pozneje je ta sekcija pričela delovati v telovadnici ŠK Bratstvo. Boksarski treningi so se vršili v zimskem času v dvorani pri Jelenu (Delavski dom), v toplejšem obdobju pa na športnem igrišču ŠK Bratstvo. V času okupacije so bili treningi na različnih dosegljivih lokacijah, kot je Čufarjevo kopališče ter kasneje v današnjem TVD Partizan.« Maksimiljan je treniral kar doma s tremi rundami skakanja »čez štrik«, tremi rundami na vreči ter s fizičnim delom pri rezanju rezanice. Na javnih nastopih, gostoval je tudi v tujini, je zabeležil 78 nastopov, od tega kar 72 uspešnih. Vse borbe in rezultate ima shranjene v posebni »osebni beležnici«, žal pa so mu dokumentacijo iz časopisov izgubili pri pripravljanju knjige. Najboljše rezultate je dosegal v času okupacije, bil je seveda predvsem športnik, zagrizen boksar, ki je v vsej kaotični politični situaciji dal prednost samo športu in nič politiki. Tudi po končani vojni je že leta 1946 uspešno nastopil na prvenstvu Slovenije na Jesenicah. V času služenja vojaškega roka v Puli leta 1948 je sodeloval na prvenstvu vojne mornarice ter kasneje še v Beogradu na prvenstvu JLA. Po vrnitvi iz vojske je bil trener, zadnji fizični boksarski dvoboj pa je imel v letu 1952. Poklic strojnega ključavničarja (poleg drugih del, ki jih je kot spreten mojster lahko delal) je opravljal v Železarni Jesenice od leta 1937 do 1979, po upokojitvi pa še osem let po pogodbi.

S soprogo Ano sta poročena častitljivih 58 let. Soproga ga je v njegovem športnem aktivnem življenju vedno spremljala in razumela njegovo boksarsko tradicijo in ljubezen do tega športa. V bližini letnega kopališča Ukova sta si pred časom uredila prijetno družinsko hišo, kjer preživljata tretje življenjsko obdobje. Seveda pa ima naš športni as vedno dovolj časa za pogovor o svoji športni karieri in rad pokaže tako fotografije kot pokale in priznanja, najrajši pa ima svoje boksarske rokavice, ki so seveda podobna legenda. Na njih so sledovi številnih borb, treningov, toda tudi energija, ki ga je vedno spremljala, zato ima do njih seveda prav poseben nežen odnos.