Zvesti Gorenjskemu glasu

V Radovljici sem obiskala Minko in Staneta Tuška, ki sta Glasova dolgoletna naročnika. Stanetu so ga med služenjem vojaškega roka v Kragujevcu leta 1965 pošiljali kar v vojašnico, kjer ga ni bral samo on, pač pa vsi Gorenjci. V Radovljico ga je s Starega vrha, od koder je doma, pripeljala služba. Po poklicu je elektrotehnik telekomunikacij in do upokojitve pred štirimi leti je delal v Telekomu. Tudi sedaj jima z ženo ni dolgčas, saj obdelujeta kar velik sadovnjak, kjer imata dovolj trte in grozdja, da pridelata pravo »vino iz Radovljice«, ki trenutno vre v kleti. Poskrbita tudi za vso ozimnico, ki jo hranita v vikendu na Četeni Ravni na Starem vrhu, kamor se je Stane vedno rad vračal. Zato sta še s toliko večjo grozo spremljala torkovo neurje, saj tam preživita kar tri dni na teden. Poskrbeti je treba za vrt, rože in čebele. Stane se že 35 let ljubiteljsko ukvarja s čebelarstvom, za kar ga je navdušil oče.

Za Gorenjski glas pravita, da je domač časopis z zanimivim branjem. Najprej ga prelista Minka, šele nato ga dobi v roke Stane, ki najraje prebira članke Smolnikarjeve in pisma bralcev. Križanke shranjujeta za zimske dni, ko se Minka zaposli z vezenjem prtov, Stane pa rešuje križanke. Imata dve hčeri, sina in štiri vnuke, slednjih z veseljem pričakujeta še več.