Sedmica: Tečaj plavanja

Če pravilno razumem materin jezik in verjamem, da ga, potem sta se slovenski in hrvaški predsednik vlade Janez Janša in Ivo Sanader avgusta na Bledu povsem konkretno in nedvoumno dogovorila, da bo o nerešenih mejnih točkah med državama razsojalo mednarodno sodišče v Haagu (in ne katero drugo), o vseh drugih podrobnostih v zvezi s tem vprašanjem pa se bosta državi dogovorili naknadno. To in nič drugega namreč pomeni slovenski izraz načelno, ki ga je Janez Janša uporabil, ko je po blejskem srečanju na vrhu slovenski javnosti razkril, da sta s hrvaškim kolegom dosegla »načelno in neformalno soglasje, da nerešena vprašanja v zvezi z mejo med državama predamo v reševanje meddržavnemu sodišču v Haagu«. Pridevnik neformalen (beri prijateljski; mimo predpisov in pričakovanih pravil igre), ki ga je predsednik slovenske vlade v svoji izjavi prav tako poudaril, pa je le dokaz več, da Janez Janša upravljanje z državo razume kot vodenje osebnega, družinskega podjetja. Ergo. Tisti, ki so takratno Janševo izjavo razumeli oziroma v javnosti razlagali kot izvršeno dejstvo, se niso prav nič motili, kot želijo zdaj to nekateri prikazati in posledično predsednika slovenske vlade »oprati« politične latovščine.

Da je slovenski vladni predsednik Janez Janša z načelno privolitvijo v haaško sodišče storil lastni državi pravzaprav medvedjo uslugo, meni hrvaški politični analitik in nekdanji zagrebški dopisnik tednika Demokracija Davor Gjenero, ko pravi: »Medtem ko je Drnovšek svojim naslednikom pustil zelo dobro pozicijo v reševanju mejnega vprašanja s Hrvaško, pušča Janša svojim zelo neugodno.« Seveda ni rečeno, da ne bo te neugodne pozicije v reševanju odprtih mejnih vprašanj s Hrvaško Janez Janša zapustil samemu sebi (pomeni, da ni še nič odločeno, kdo bo prihodnji predsednik slovenske vlade), je pa res, da lahko tako kot Hrvaška - in če bo sila (v mislih imam sporazum Drnovšek-Račan) tudi Slovenija - zataji dano besedo in načelna stališča, oblikovana v konkretnih političnih okoliščinah, pri čemer imam v mislih bližnje hrvaške volitve.

Ne glede na to, kaj menijo in razlagajo domači in tuji komentatorji, je po mojem mnenju vladni predsednik Janez Janša z načelnim in neformalnim blejskim dogovorom glede haaškega sodišča skočil v razburkano morje, ne da bi se zavedal dejstva, da ne zna plavati. Ko se je začel utapljati, pa je na pomoč poklical plavalne (beri pravne) strokovnjake, izbrane v strogi tajnosti. Tako naj bi vladnega predsednika Janeza Janšo iz vode, v katero je sam skočil, potegnila: koordinacijska skupina strokovnjakov za mednarodno pravo, ki je Janševo dano načelno besedo hrvaškemu prijatelju že podprla z oceno, da za reševanje mejnega spora na meddržavnem sodišču v Haagu ni načelnih zadržkov; komisija za mejo, ki bo vnovič preverila vse sporne mejne točke; komisija pravnih strokovnjakov, ki naj bi določila pravni okvir sporazuma.

Normalna pot bi bila, da bi se vladni predsednik naučil plavati, preden bi skočil v vodo. Pomeni, da bi moral biti Janez Janša s strokovnimi mnenji in pravnimi okviri sporazuma podkovan, preden se je avgusta na Bledu srečal s hrvaškim predsednikom vlade Ivom Sanaderjem. Na glavo obrnjena izbrana pot je le še eden od načinov zavlačevanja odprtih oziroma spornih vprašanj med nekdanjima jugoslovanskima republikama.