Zgodba s srečnim koncem

Vrsto let sem z zaprtimi očmi hodila mimo sreče, ki je ležala ob poti

Urška je kljub resnemu položaju v službi vzela nekaj dni dopusta zato, da bi negovala moža. Žal so bili to računi brez krčmarja. Tašča ji ni pustila blizu, pa tudi mož Peter se je s tem očitno globoko strinjal.

»Oblekla sem se in šla v gozd na sprehod. V meni je vrelo in če kdaj, potem sem takrat na lastni koži občutila, kako je, če te boli srce. Zgoraj, nad hišo, je bila neka globel, zelo strma, polna parobkov, smrtno nevarna, če bi mi slučajno spodrsnilo. Stala sem povsem na robu in gledala v globino ter razmišljala, da bi bilo lahko vsega v trenutku konec, če bi se samo pognala … pa se nisem, toliko zdrave pameti sem še imela. Razmišljala sem o tem, da sem izgubila moža, dokončno, ničesar več ni bilo, kar bi naju še združevalo in v tistem trenutku sem se prvič v življenju zahvalila usodi, da nisva imela otrok. Kajti, če bi jih, potem bi ne zbrala dovolj poguma za odhod. Spominjam se, da sem se vrnila domov, poklicala bratranca, ki je prišel s kombijem čez kakšno uro. Do takrat sem že pripravila vse, za kar se mi je zdelo, da je res samo moje, naložila sva, ni dolgo časa trajalo, pa sva šla. Nihče mi ni pomahal v slovo, bilo je grozno, še zmerjal me ni noben, res, čudna družina so bili. Da je temu res tako, sem ugotavljala tudi pozneje, saj me ni niti poklical, kje sem, niti nič. Še tako trdosrčni ljudje bi celo za psa, ki se jim izgubi, pokazali več zanimanja …«

Čeprav je imela Urška resne težave z zdravjem, tehtala je komaj več kot 49 kilogramov, se je vrgla v delo, poleg tega se je vpisala še v nadaljevalni študij in si obenem prisegla, da nobenega moškega niti pogleda ne več. Vmes je bila nekaj časa celo v bolnišnici zaradi želodca. Odkrili so ji neko bakterijo, zaradi česar je imela grozljive napade bolečine.

Kljub temu da sta bila z možem že uradno ločena, je vseeno obdržala njegov priimek, bil je vsaj slovenski, ker je sovražila pomilovalne poglede, na katere je naletela, ko je povedala, kako se piše.

»Potem je v Bosni izbruhnila vojna. Neka francoska dobrodelna organizacija je z menoj navezala stike in takrat je bilo prvič, po dolgem času, da sem se spet, vedno znova in znova, vračala v svoje rojstne kraje. Kljub temu da je od tistih dob minilo že vrsto let, ne morem pozabiti ljudi, ki so se popolnoma spremenili. Eni in drugi, čeprav je vsak od njih trdil, da so le »nasprotniki« delali zločine ... Povabili so me v Lion, kjer sem imela več predavanj o Bosni in o življenju tam doli. Takrat smo bili Evropi zelo blizu, tudi preprosti ljudje so vedeli, da obstajamo. Po dolgem času sem spet doživela občutek, da me poslušajo, iskreno in od srca. To so bili nenavadno srečni trenutki. Potem pristopi k meni eden od višjih uradnikov enega od veleposlaništev. Predstavi se mi in mi reče, da me želi povabiti na večerjo. Menda sem mu bila tako všeč. Hehehe, to je godilo moji ženski nečimrnosti, mogoče so bile njegove besede tudi rahel obliž na rane, ki mi jih je zadal bivši mož … Skratka, šla sem, čeprav ga nisem poznala. To povem zato, ker sem pozneje ugotovila, da mi je njegova pozornost precej pomagala. Postala sem bolj samozavestna,« veselo doda Urška.

Potem spet malo pobrklja po kuhinji, nekoč, vsaj tako pravi, bo izdala tudi knjigo o kuhanju v petih minutah. Zbranih ima že več sto receptov iz vsega sveta. Nekateri od njih so zelo praktični, pri drugih pa gospodinja potrebuje začimbe, ki jih je v naših trgovinah nemogoče dobiti.

Nama je pripravila jajčevce po francosko. Bili so zelo okusni, ravno prav slani, dodala je tudi precej česna, malo vina, ki je izboljšal okus.

»Povej mi, zakaj smo ženske tako neumne, da občutke lastne sreče največkrat navezujemo na moškega? Zakaj nočemo najti sreče še kje drugje? Mar so moški res alfa in omega vsega, okoli česar se vrti naš svet?« me je vprašala, medtem ko mi je nalagala na krožnik.

Skomignila sem z rameni, ker nisem želela pretrgati niti njenega pripovedovanja.