Iz starih časov: Sveta nedelja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 21. september 2007 / 06:00

Zadnjič smo skupaj prebrali Finžgarjev zaneseni opis nekdanjega čaščenja nedelje. Zdaj pa poglejmo še, kako je »obhajanje nedelje« povzel Niko Kuret. »Ponavadi sta oče in mati šla k zgodnji maši, medtem ko je mladi svet doma opravil živino in so dekleta pripravila zajtrk. V idrijskih hribih je kmet po samotnih potih k maši grede molil rožni venec: desetko lesenih jagod je imel nabrano na šibi, ki jo je tiščal pod pazduho. Na tak 'rožni venec' je molče in odkrit molil do cerkve. Po maši so se očanci zbrali pred cerkvijo in počakali občinskega glasnika, ki je – včasih celo z bobnom – v 'vednost in na znanje dal', kar je odrejala gosposka. Gospodinje pa so kje v senci malo poklepetale in se potem razšle domov. Možakarji so radi zavili v gostilno na požirek ali dva in zapalili viržinko. Ko se je mati vrnila od fare, se je mladi svet odpravil k 'deseti maši'. Marsikje po drugi maši tisti, ki so bili daleč doma, niso hodili domov, ampak so počakali 'nauka' ali 'večernic' in so se vrnili šele pozno popoldne. Doma je gospodinja skuhala južino za tretjo uro. Kdor je bil doma, je južinal. Drugih je počakala jed v topli peči. Nedeljsko popoldne so očetje in matere posvetili molitvi in pobožnemu branju. Oče je vzel bukve v roke, sedel za mizo, ženske, posli in otroci pa okoli njega. On pa jim je na glas in počasi bral in vsi so ga zvesto poslušali. Stari ljudje, zlasti taki, ki niso mogli k službi božji, so sami doma molili križev pot. Imeli so veliko tablo s podobo žalostne Matere božje in s 14 postajami križevega pota. Pred to tablo so molili, poklekovali in premišljevali … Takšno obhajanje nedelje, ki je dajalo Bogu, kar je Njegovega, poskrbelo za dušo in duha pa dajalo priložnost tudi telesu, da se je odpočilo, se je začelo krhati že v drugi polovici prejšnjega stoletja.« (Mišljeno je seveda 19. stoletje.)

Nedelja je bila našim prednikom svet dan, imenovali so jo kar »Sveta Nedelja«. Kaj to pomeni, pa je po mojem najlepše prikazano na istoimenski freski v Crngrobu. Ta slovi po cerkvi Marijinega oznanjenja, tu je bila v minulih stoletjih znamenita božja pot, slej ko prej ostaja eden najlepših umetnostnih spomenikov Slovenije. Avtor freske Sveta nedelja je bil iz delavnice Janeza Ljubljanskega, slikal je okoli 1460. Tu vidimo, česa vsega se ne sme početi v nedeljo; kdor to kljub temu stori, gre v pekel. »Poglejmo si podobo v Crngrobu. Pred nami je velika postava 'moža bolečin', golega, le čez ledja prepasanega Jezusa, pokritega z ranami, obdanega z mučilnim orodjem in s podobami tistih, ki so pripomogli k Njegovemu trpljenju. Ploskev okoli te osrednje podobe je razdeljena na devet vodoravnih pasov, ki se v njih vrste sličice iz vsakdanjega življenja tiste dobe. Prvotno se je tako zvrstilo okoli 60 prizorov, danes jih je ohranjenih samo 47, pa še od teh so nekateri zelo poškodovani. Ta tipični srednjeveški 'strip' kaže po vrst vsa opravila, ki z njimi lahko kršiš zapoved nedeljskega počitka in posvečenega Gospodovega dne. Prizori, ki obdajajo trpečega Odrešenika, simbolično oznanjajo, kako mu vsako prelamljanje nedeljskih zapovedi zadaja novih ran.« (Vir: N. Kuret, Praznično leto Slovencev.)