Gobarski kotiček

V družini gob cevark (Boletaceae) je združenih 14 rodov. Med njimi je najštevilnejši rod gobanov (Boletus) z 49 vrstami. Skoraj polovica gobanov je užitnih, strupena pa sta volčji goban (Boletus vulpinus) in vražji goban (Boletus satanas). Drugi so pogojno užitni, neužitni ali pa je njihova užitnost neznana. Danes predstavljamo nekaj gobanov, ki jih najpogosteje srečamo ob gobarjenju. Njihova skupna lastnost je, da ob dotiku ali na prerezu takoj pomodrijo. Za uživanje niso priporočljivi.

1. Leponogi goban (Boletus calopus)

Najdemo ga od junija do oktobra v listnatih in mešanih gozdovih. Klobuk je sivkaste do sivkasto rjave barve, ki je podobna barvi bele kave. Sprva je polkrožen in spodvit, kasneje pa se razpre in lahko doseže premer do 20 centimetrov. Trosovnica je rumene barve, če pa se je dotaknemo, pomodri. Razmeroma čokat bet je spodaj odebeljen in karminasto rdeč, v zgornji polovici pa rumen. Površino beta prekriva mrežica. Meso je rumeno, vendar na prerezu pomodri. Okus je še zlasti pri dozorelih primerkih precej grenak, zato je leponogi goban uvrščen med neužitne gobe.

2. Žametasti goban (Boletus erythropus)

Žametast klobuk je čokoladno rjave barve. Ko dozori, lahko doseže premer do 20 centimetrov. Cevasta trosovnica je rdeča do oranžna. Ob dotiku pomodri. Bet je čokat. Pod rdečimi pikami ali rdeče pikastimi progami, ki prekrivajo površino beta, lahko opazimo rumeno osnovo. Na betu ni mrežice. Meso je rumeno. Na prerezu takoj pomodri, kasneje pa dobiva sivo modre odtenke. Raste od maja do oktobra v iglastih in mešanih gozdovih. Sodi med pogojno užitne gobe. Surov je strupen, po daljšem kuhanju pa ga lahko uporabimo za nadaljnjo pripravo jedi. Vodo, v kateri smo ga kuhali, moramo zavreči.

3. Svinjski goban (Boletus luridus)

Ta pogojno užitna goba raste od junija do oktobra v listnatih in iglastih gozdovih, pogosto tudi v parkih. Žameten klobuk olivno rumene do rdečkasto rjave barve doseže premer do 20 centimetrov. Oranžna do temno rdeča trosovnica ob dotiku pomodri. Površina beta je v osnovi rumenkasta, sčasoma postane rdečkasta, v dnišču škrlatno rdeča. Vsa je preprežena z dobro vidno rdečkasto, podolžno raztegnjeno mrežico. Meso je v klobuku bledo rumenkasto do sivkasto, v spodnjem delu beta pa vinsko rdeče. Na prerezu postane modrikasto zelenkasto, končno posivi. Surov je strupen, toplotno obdelan pa je užiten, vendar kljub temu lahko povzroči težave pri ljudeh z občutljivimi prebavili. Ni ga priporočljivo uživati skupaj z alkoholom.

NENAVADNE GOBE

Marsikateremu gobarju se je že zgodilo, da je ob nabiranju gob nenadoma začutil vonj po razpadajoči mrhovini, čeprav nikjer v bližini ni opazil poginule živali. Šele po podrobnejšem pregledu okolice je odkril čudne gobe, iz katerih se je v okolico širil smrad. V Sloveniji so najpogosteje takšne gobe iz rodov mrežnic (Clathrus), klinčkov (Mutinus) in mavrahovcev (Phallus).

1. Lovkasta mrežnica (Clathrus archeri)

Trosi te zanimive gobe so v Evropo pripotovali iz daljne Avstralije. Iz Francije (Vogezi) se je hitro razširila v skoraj vse evropske države. Mlada goba ima obliko sivkasto belega jajčka z mehko lupino, premera do 3 centimetre. Na prerezu vidimo zasnovo rdečih krakov in nedozorelo sivkasto trosno maso (glebo). Ko se ovojnica na zgornjem delu pretrga, iz jajčka hitro požene 4-8 rdečih krakov sataste strukture, ki se razprejo v obliko morske zvezde oziroma hobotnice. Površina krakov je prekrita s smrdečo zdrizasto glebo skoraj črne barve, v kateri se skrivajo trosi in je poslastica za muhe in žuželke. Goba hitro propade. Raste množično poleti v vlažnih listnatih gozdovih, v parkih, na žagovini in lesnem drobirju. Je neužitna.

2. Smrdljivi mavrahovec (Phallus impudicus)

Tudi ta goba, ki je užitna samo, dokler je mlada, se razvije iz jajca z mehko lupino, premera do 5 centimetrov. Jajce, ki ga najdemo na tleh, je na zemljo oziroma na podgobje pritrjeno s tankim konopcem, debeline nekaj milimetrov. Če jajce prerežemo, pod kožico lahko opazimo prozorno sluzasto plast, ki je podobna jajčnemu beljaku. V sredini so zametki beta in klobuka. Ko se jajce zgoraj raztrga, iz njega požene od 10 do 20 centimetrov dolg satast bet, ki je v sredini votel in zelo krhek. Na vrhu beta je naprstniku podoben koničast klobuk. Temna, oljčno zelena, trosna plast na klobuku se kmalu utekočini, začne zaudarjati ter vabiti muhe in žuželke na gostijo. Ko je gostija končana, postane klobuk skoraj tako bel kot bet. Gobo bomo našli v poletnih mesecih pod iglastim in listnatim drevjem, včasih tudi pod grmovjem v parkih. Raste posamično ali v skupinah. Dokler je jajce še zaprto, je goba užitna, le kožico in prozorno zaščitno plast okoli beta in klobuka moramo odstraniti. Prekuhane lahko vlagamo v kis, surove pa narežemo na tanjše rezine in popečemo. Zaradi oblike in smradu so jo včasih imenovali tudi mrtvaški prst, vražje jajce, kužna goba itd.