Le najboljša izobrazba uresničuje kalifornijske sanje

V začetku junija smo se študentje dodiplomskega in podiplomskega študija Fakultete za organizacijske vede v okviru Laboratorija za kadrovske sisteme na pobudo predstojnika prof. dr. Jožeta Florjančiča odpravili na strokovno ekskurzijo na zahodni del Združenih držav Amerike. Zaradi razdalj, predvsem pa pomanjkljivega javnega prometa se je naše potovanje začelo v San Franciscu, kjer smo najeli avto.

V Kaliforniji, deželi visoke tehnologije in Silicijeve doline, smo se najprej odpravili na Berkeley, University of California. Navajeni na slovenske razmere smo imeli sprva kar nekaj težav pri orientaciji znotraj študentskega naselja, t. i. kampusa, ki je po obsegu primerljivo s srednje velikim mestom v Sloveniji. Centralni kampus Berkeley obsega 72 hektarov; prijetnosti mu dodajo obširne zelene površine, kot je na primer skoraj 14 hektarov velik botanični vrt. Nič čudnega, saj je na enem mestu skoncentrirana celotna študijska, raziskovalna in nastanitvena infrastruktura za več kot tristo študijskih programov z okoli 33.500 študentov, po čemer je Berkeley čisto v vrhu med ameriškimi univerzami. Celo keltske in budistične študije lahko študiraš tu, veliko je različnih študijskih smeri matematike, fizike, kemije, pa študijev družbenih ter narodnostnih manjšin in marginalnih skupin. Zadnja leta je Inštitut za višje izobraževanje pri šangajski univerzi Jiao Tong to kalifornijsko univerzo uvrščal na 4. mesto najboljših svetovnih univerz; v letošnji razvrstitvi je Berkeley prehitel tudi britanski Cambridge in se uvrstil še mesto višje.

Berkeley smo obiskali ravno v času vpisa novih študentov za prihodnje leto, zato smo se pridružili večji skupini bodočih študentov, ki so si prišli pogledat univerzo ter način in pogoje študija. Zaradi izrednega zanimanja za vpis - sprejetih je le ena četrtina od 40.000 prijav - imajo znotraj univerze aktivirane posamezne študente višjih letnikov, ki so na voljo ves dan za posamezne informacije glede vpisa na univerzo in ogleda campusa.

Kvaliteta univerze se v ZDA meri po številu Nobelovih nagrajencev in drugih priznanj med profesorji. Nič manj kot dvajset Nobelovcev je bilo med nekdanjimi ali sedanjimi profesorji na Berkeleyu, trenutno kar sedem, poleg tega še trije dobitniki Pulitzerjeve nagrade, pa 131 članov ameriške Akademije znanosti … Skupaj 24 njegovih nekdanjih študentov je za raziskovalno delo na univerzi ali po tem prejelo Nobelovo nagrado, bodisi iz fizike (pet), kemije (enajst), literature (eden), fiziologija ali medicina (štirje) ali ekonomije (štirje).

Kot svetovna znana izobraževalna institucija, prihajajo na Berkeley študentje iz vsega sveta, čeprav še vedno prevladujejo ameriški študentje. Zanimivo je, da je le slaba tretjina študentov takih, od katerih sta bila oba starša rojena v ZDA. Ravno zato ima campus tudi veliko nastanitvenih kapacitet, ki pa so kljub visoki ceni (približno 12.500 dolarjev na leto skupaj s hrano) še vedno ugodnejše kot nastanitve zunaj campusa. Celotna šolnina stane študenta skupaj z nastanitvijo in hrano, knjigami in drugim izobraževalnim materialom ter prevozom okoli 23.000 dolarjev. Ker so stroški tako zelo visoki, ima 74 odstotkov študentov bodisi štipendijo bodisi finančna posojila. Berkeley ima celo največje število Fulbrightovih štipendistov vsako leto v primerjavi z drugimi univerzami.

Šolnine kljub vsemu predstavljajo le petino financiranja univerze. Največji delež prispeva država (31 odstotkov), sledijo ji financiranja preko državnih raziskav (20 odstotkov), zasebnega sektorja (17 odstotkov) in ostalo (12 odstotkov). Poučna je struktura privatnega sektorja, kjer pridobijo kar 40,5 odstotka sredstev preko različnih fundacij, 39,1 odstotka jih prispevajo nekdanji študentje (alumni), podjetja 10 odstotkov, posamezniki 8,3 odstotka. Kar 7 odstotkov vseh sredstev, natančneje 35 milijonov dolarjev (nekdanjih 7 milijard tolarjev!), prispeva ameriška vesoljska agencija NASA. Predvsem močna je univerza namreč v raziskovalni dejavnosti na področju fizike, kemije in biologije, saj je z 32 raziskovalnimi programi, jih je ameriški Nacionalni svet za raziskave označil za vrhunske, prvi v ZDA. V to dejavnost država in zasebni donatorji letno vložijo več kot 500 milijonov dolarjev. Rezultat je več kot 800 tujih ali ameriških patentov, s podjetji pa imajo 220 podpisanih licenčnih pogodb za plačilo uporabe njihove patentirane tehnologije.

Zanimivo je, kako na Berkleyeu svojo podobo gradijo na alumni članih, kar se na slovenskih univerzah v večjem obsegu nikjer ne izvaja. Tam se namreč druženje alumni članov začne že takoj po diplomi, ko s ponosom zberejo denar za štipendije študentov nižjih letnikov, univerza pa jim simbolično postavi v park klop z letnico njihovega diplomiranja. K sreči je park campusa dovolj velik, da še nekaj časa ne bo zmanjkalo prostora za klopi. Na ta način se alumni srečujejo kasneje vsako leto in tako pomagajo pri financiranju univerze.

Po večdnevnem druženju s študenti znotraj campusa Berkeley, smo pot nadaljevali po obali proti Los Angelesu, kjer smo se srečali z direktorjem podjetja Best Travel Store Inc., gospodom Čadežem, našim rojakom. Ta nam je omogočil poučen vpogled v delovanje svojega podjetja ter delovna razmerja v ZDA. Če smo do tega trenutka doživljali ZDA kot lepo in prijazno deželo, saj prijazne ljudi srečaš na vsakem koraku, smo po pogovoru o izvajanju kadrovskih procesov znotraj tako velikih sistemov postali rahlo skeptični glede kakovosti življenja v ZDA. Tako delojemalci v ZDA niso zakonsko upravičeni niti do dneva dopusta. Delodajalec jim ga po svoji izbiri odobri kot nagrado za vestno opravljeno delo. V podjetju Best Travel Store Inc. na primer, se število dni dopusta giblje od 10 do 15 dni.

Prav tako je način zdravstvenega zavarovanja zaposlenih povsem v prostih rokah delodajalca. Večina podjetij v ZDA namreč ne plačuje zdravstvenega zavarovanja svojim zaposlenim, kar pomeni, da morajo zaposleni del svoje plače nameniti za zdravstveno zavarovanje. V podjetjih, kjer imajo zaposleni te privilegije, pa se to namreč največkrat šteje kot povečanje motivacije zaposlenih in s tem pripadnosti podjetju.

Zaradi omenjenih vzrokov je pripadnost zaposlenih podjetjem v ZDA zelo nizka. Zato se veliko podjetij srečuje z izjemno veliko stopnjo absentizma (ljudje zamujajo na delo oziroma sploh ne pridejo) in menjanja zaposlenih, ki pa je posledica ne samo slabih medsebojnih odnosov oziroma pogojev dela, ampak predvsem boljšega zaslužka drugje. Srednji in višji management je namreč zelo zaželen kader, zato boljša in predvsem finančno močnejša podjetja prevzemajo dober in strokoven kader šibkejšim podjetjem. Na naše vprašanje, kako se zoperstavijo temu problemu, so nam razložili, da imajo podjetja izjemno detajlno definiran proces pridobivanja in nagrajevanja kadrov znotraj kadrovskega sektorja, na osnovi katerega želijo privabiti sposoben kader in ga potem obdržati z različnimi ugodnostmi v obliki nagrad. Najpogostejše nagrade, ki jih podeljujejo, niso samo finančne. Tako je ena izmed bolj želenih nagrad tedensko letovanje v enem izmed najbolj mondenih letovišč na svetu za dve osebi (all inclusive).

Komur tak način življenja ni bil všeč ali ga je celo zavestno in najbolj grobo kršil, je v obdobju med leti 1934 in 1963 prišel v sloviti zapor Alcatraz. Ta je danes zaradi svoje vojaške, zaporniške in uporniške preteklosti in izredno slikovite lokacije v zalivu pred San Franciscom velika turistična atrakcija. Čez presenetljivo ozek preliv od kopnega in mesta do otoka smo se pripeljali z ladjico, ki obiskovalce vozi vsake pol ure.

Sem so bili po letu 1934 pripeljani ''najhujši od najhujših'', tudi tako znani, kot sta bila Al Capone in Robert Stroud imenovan Ptičar, v filmih Pobeg iz Alcatraza in Skala pa tudi Clint Estwood in Sean Connerey. Še danes sprehod mimo temnih in hladnih sten zbuja srh; režim varovanja in pogoji bivanja so bili izjemno strogi, vsak prekršek se je kaznoval s samico imenovano ''Oriental''. Nekateri so temu poskusili ubežati, a je bilo od 34 prebežnikov domnevno uspešnih le pet, saj je bil z enim paznikom na tri zapornike najbolje varovan zapor v državi. No, na obhodu smo videl umetne lase, ki so kukali izpod odeje, spomin na domnevno edini uspešen pobeg. Tako so Frank Morris in brata Anglin zavajali stražnike, medtem ko so pod umivalnikom v celici kopali luknjo do jaška in v svobodo. Leta 1963 so Alcatraz kot zapor zaprli, nekaj zaradi spremenjene politike rehabilitacije zapornikov, predvsem pa zaradi prevelikih stroškov strogega varovanja. Že čez šest let so ga zasedli mladi domačinski Indijanci in ga držali celih 18 mesecev. Prav zaradi velike pozornosti širše javnosti, ki so jo pritegnili, se je začela diskriminatorna politika do domačinskih ljudstev korenito spreminjati. No, danes skalnat Alcatraz zaseda velika kolonija rumenonogih galebov, in je del naravnega parka, še vedno pa se vidijo tudi zaporniški vrtovi. Orglice, s katerim so si zaporniki krajšali zaporniška leta, sem si kupil kot spominek: Orglice iz Alcatraza.

Seveda je zahodna obala oz. Kalifornija polna prelepe narave, ki so jo Američani že zelo zgodaj in v veliki večini razglasili za nacionalne parke. Nas je pričakal nacionalni park Yosemite, kjer je od nekaj več kot 3000 kvadratnih kilometrov teritorija kar 89 odstotkov prepuščenega naravnemu razvoju. Tja stopi le malo od 3,5 milijona obiskovalcev, ki od daleč občudujejo ledeniško zglajene granitne kupole, kot so tudi Half Dome Lepote mogočnih rek, jezer, slapov, divjih živali in gozdov visoko v zrak senčijo granitne stene, ki privabljajo plezalce iz vsega sveta. Predvsem trdne, a gladke stene El Capitana so mnogim življenjski izziv. Preplezal ga je tudi Tomaž Humar.

Ekskurzijo po zahodnem delu ZDA smo zaključili na univerzi UCLA, ki je po obsegu celo večja od Berkeleyja, vendar hkrati tudi bolj neosebna. Srečali smo se s prof. Gregoryjem ter spremljali njegovo predavanje na temo komunikacij. Domov smo odšli polni mešanih vtisov; na eni strani izjemno velike blaginje, ki vlada v deželi in kjer si lahko z denarjem privoščiš čisto vse, in na drugi strani dežele, kjer se ljudje preživljajo iz dneva v dan, plačujejo račune na vsakem koraku, ter nikoli ne vedo, kaj jih čaka naslednji dan.