Sreča na nitki

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Četrtek, 7. junij

Pred kosilom, ki mi spet ne tekne, dobiva z gospo iz Trbovelj novo sostanovalko, Tejo. Stara je toliko kot jaz (triinpetdeset) in tako kot jaz je tudi ona z Ljubljane. Na Golnik jo je pripeljala sestra Pika, ki ji na čelu piše, kot temu rečemo, da je zaradi sestrinega zdravja zaskrbljena.

Prvo, kar mi pri Teji pade v oči oziroma v ušesa, je njen glas; če ne zaradi drugega, bi zaradi glasu težko prikrila strast do kajenja. V pogovoru pa se izkaže, da sem največ cigaret dnevno vendar pokadila jaz: gospa iz Trbovelj je sicer rada vlekla, a jih več kot deset na dan ni pokadila, po drugi strani pa je, kot je sama rekla, kadila več kot petdeset let; Teja je na dan pokadila škatlo in pol; jaz, kot rečeno, tri (in sicer več kot trideset let). Se pravi, na dan sem pokadila toliko, kot Teja in gospa iz Trbovelj skupaj, zaradi česar se niti ne čudim, da sem pristala na Golniku. Ampak, za vse tri so cigarete zdaj že preteklost. Tako vsaj zatrjujemo.

V zvezi s cigaretami oziroma s kajenjem (in rakom na pljučih) se mi zdi pomembno povedati še naslednje. Gospo iz Trbovelj je izbrana zdravnica (ta jo je pozneje tudi poslala na dodatne preiskave na Golnik) vprašala, ali kadi. Glede na to, da je bil odgovor pritrdilen, je sledilo vprašanje, koliko let. Več kot petdeset, je odgovorila gospa in zdravnici postavila protivprašanje: »Vas morda zanima tudi, koliko let že živim v Trbovljah?« Zdravnica je menda odgovorila: »Ne, tega vas pa ne smem vprašati.« Toliko o objektivnem iskanju vzrokov, ki (med drugim) privedejo do raka na pljučih.

V nadaljnjem klepetanju se izkaže, da poznava s Tejo nekatere iste ljudi. Da je torej svet, da ne rečem Slovenija in z njo Ljubljana, majhen. Približno enako majhen, kot je majhen korak med zdravjem in boleznijo, pomislim. Pravzaprav visi naša sreča oziroma nesreča, naše zdravje oziroma bolezen ves čas na nitki, česar se, žal, v normalnih okoliščinah le redko ali sploh nikoli ne zavemo.

Še nekaj se je v naši sobi danes zgodilo. Gospa iz Trbovelj, ki se zaradi zateklega vratu že ves dan (zaskrbljeno) opazuje v ogledalu, je že drugič v dveh dneh doživela (in preživela) bronhoskopijo. Včeraj ji posega niso opravili uspešno, ker so jo cevke in vse drugo, kar ti pri tem stlačijo v usta ali v nos, silile na bruhanje. Sicer pa je ta ista gospa sobnega zdravnika popoldan prepričevala, da se počuti neprimerno bolje, kot se je počutila pretekle dni. Zdravnik jo je neizprosno postavil na realna tla: »Gospa (ta in ta, op. M. S.), očitno me niste dobro razumeli: imate raka na pljučih in ne morete se počutiti bolje, ker vas še ne zdravimo.« Bolj netaktno se zdravnik že ne bi mogel odzvati, jezno pomislim. V tako neizprosnem prikazovanju resnice, da ne rečem, zbijanju morale, ne vidim nobenega pametnega smisla. Ko zdravnik odide, skušam po najboljših močeh nastalo škodo omiliti. Sicer pa je zdravnikova brezčutnost ujezila tudi Tejo.

Četrtkov večer preživimo ob gledanju televizije. Vsaj sama sem povsem brezskrbna. Tudi kar se jutrišnje bronhoskopije tiče.

(Se nadaljuje.)