Z Eifflovega stolpa v bolnišnico

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Medvode / nedelja, 16. september 2007 / 06:00

Marko Kopač je v dobrih 59 urah prekolesaril 1200 kilometrov dolgo dirko Pariz-Brest-Pariz. Skoraj tisoč kilometrov je zaradi padca prevozil z bolečinami. Diagnoza: zlomljeni rebri, odstop rebrne mrene in notranje krvavitve. Kolo se mu kljub vsemu ni zamerilo.

Medvode – Pred štirimi leti je v časopisu prebral članek o kolesarski dirki od Pariza do Bresta in nazaj do Pariza, dolgi 1200 kilometrov, ki poteka na vsake štiri leta, njeni začetki pa segajo v leto 1891, kar pomeni 12 let pred prvo dirko Tour de France. Takrat si je danes 50-letni Medvoščan Marko Kopač zastavil cilj, da bo na tej dirki nastopil tudi sam. Začel je trenirati po programu kolesarskega asa Bojana Ropreta in letos uspešno prestal kvalifikacije v Nemčiji. Njegov zadnji »resni« trening pred odhodom v Francijo je bila Loška kolesarska pot, ki jo je prekolesaril v 24 urah. Do dirke se mu je letos na števcu obrnilo deset tisoč kilometrov.

Na cilj te ekstremne kolesarske preizkušnje je načrtoval priti v času okrog 53 ur, medtem ko rekordni čas znaša 42 ur in 40 minut. V Franciji je bil z njim tudi Igor Sešek, voznik spremljevalnega vozila. Skupaj z znanim ultramaratoncem Markom Balohom je Kopač 20. avgusta nekaj čez osmo zvečer startal v najhitrejši skupini s časovno omejitvijo 80 ur, v kateri je bilo skoraj 1500 kolesarjev. V cilj je prišel po dobrih 59 urah, drugi izmed sedmih Slovencev, seveda za Balohom, ki je dosegel čas dobrih 45 ur. Vmes se je zgodilo marsikaj, tudi padec, »zrel« za v bolnišnico, posledično se je Kopač v Slovenijo vrnil šele 30. avgusta zvečer. V Medvodah so ga pričakali domači, člani KK Medvode, pa tudi ŠD Bam.Bi iz Trboj.

Kakšni so občutki ob prihodu domov?

»Občutki priti domov po petih dneh, ki sem jih v postelji preživel v bolnišnici v Franciji, so super, sploh, ko vidiš toliko navijačev.«

Je bilo težje, kot ste pričakovali?

»Veliko težje, že samo zaradi vremena. Deževalo je okrog 40 ur. Starejši ljudje v organizacijskem odboru so rekli, da tako slabega vremena ni bilo že 30 let. Če drži, kar sem slišal, potem dirke ni končalo 30 do 40 odstotkov kolesarjev, kar je res veliko. Poleg dežja je bilo zelo vetrovno. Tako je pihalo, da smo se po ravnem peljali s hitrostjo 15 kilometrov na uro. Je pa bilo zelo malo ravnine, večinoma proga poteka gor in dol.«

Ste vmes kaj spali?

»Trikrat po deset minut. V 59 urah je bilo počitka oziroma čakanja okrog osem do devet ur. Vmes je bilo namreč treba na petnajstih kontrolnih točkah žigosati knjižico in postavljene so bile tako, da smo morali kolesa puščati precej daleč stran, tudi do 300 metrov, in si se tam kar zamudil.«

Kaj je pokazala tehtnica? Ste zelo shujšali?

»Shujšal sem pet kilogramov, pa še to verjetno zato, ker me je zaradi poškodbe tako bolelo, da nisem mogel normalno ne jesti in ne piti.«

Kdaj je prišlo do padca, do poškodbe?

»To je bilo na 250 do 300 kilometru. Približno po sedmih, osmih urah dirke sva se ponoči v dežju še z enim tekmovalcem zadela in prišlo je do padca. Takrat je bila bolečina zelo huda, a ne veš, za kaj gre. Bil se v šoku. Bilo je celo tako hudo, da sem razmišljal o odstopu. Potem pa sem sam pri sebi rekel: »Mare, doma imaš ljudi, ki navijajo zate, tukaj imaš ekipo, ki te čaka. Vsi ti hočejo dobro in držijo s tabo, ti boš pa tukaj počakal, ker si se udaril. Naj bo, kar bo, jaz grem naprej.« Stisnil sem zobe, kolo smo toliko popravili, da se je dalo vrteti. Drugih tisoč kilometrov sem vozil s takimi bolečinami, da so se v bolnišnici, potem ko sem jim vse razložil, samo čudili. Izvidi so pokazali, da imam zlomljena rebra, notranje krvavitve in odstopljeno rebrno mreno. Pravijo, da me bodo rebra bolela še tri tedne do en mesec.«

Poškodovani ste vozili tisoč kilometrov, potem pa ste šli v bolnišnico šele dva dni po prihodu v cilj.

»Po dveh dneh nisem mogel več dihati. Šli smo si ogledat Eifflov stolp in po stopnicah nisem več mogel. Ko smo prišli nazaj do avtodoma, so me odpeljali v bolnišnico. Čisto me je zvilo. V bolnišnici mi je bilo potem jasno, da Slovenije še ne bom kmalu videl. Tam sem ostal pet dni, izpustili so me po zadnjem slikanju, ki je pokazalo, da se poškodbe celijo in da ni nič življenjsko nevarnega.«

Vam je kaj žal, da ste šli na to dirko?

»Ne. Izkušnja je bila prevelika, da bi mi bilo kaj žal. To priporočam vsakemu.«

Se je izkazalo, da je bil trening pravi?

»Kar se tiče vzdržljivosti, je bil trening zagotovo pravi. Bi pa naredil nekaj sprememb v tehnični smeri, na kolesu. Morali bi videti, kaj vse imajo nekateri tekmovalci. Kolo sem sicer imel dober, kar se tehnične opreme kolesa tiče, pa bi spremenil dvestoodstotno. Če omenim le osvetlitev. Ponoči si brez dobre luči izgubljen. Nekateri so imeli tako močne luči, da si mislil, da gre tovornjak in pri takšni svetlobi so tudi ponoči lahko na spustih vseskozi kolesarili s hitrostjo 50 do 60 kilometrov na uro. Če imaš slabo luč, tega tempa ne moreš držati, poleg tega ne vidiš smerokazov in se še lažje izgubiš.«

Pariz–Brest–Pariz je za vami. Imate sedaj še kakšne podobne cilje?

»Za letos izzivov ne bo več. Menim, da na takšno dirko ne bom šel več. Da bi čez štiri leta šel še enkrat z namenom popraviti tisto, kar mi zaradi poškodbe ni uspelo, nima smisla. Bomo pa videli, kaj bo prinesel čas. Se pa že veselim, da znova sedem na kolo.«