Iz starih časov: Gospodov dan

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. september 2007 / 06:00

V zadnjem času smo se v tem podlistku opirali predvsem na delo Manice Komanove (Na Gorenščem je fletno, 1928). Glavna slovenska avtoriteta na temo »iz starih časov« pa je seveda nekdanji kranjski profesor Niko Kuret s Prazničnim letom Slovencev. Ko pride v svojem etnografskem sprehodu skozi celo leto na prag jeseni, nameni posebno poglavje »posebnim dnevom«. Ti so: počitek, god, žegnanje, sejem, kvatre, primicija (nova maša) in »na božjo pot«. Slišijo se precej starinsko, mar ne! Pa poglejmo, na kaj je mislil s »počitkom«. Mislil je seveda predvsem na »gospodov dan«. »Dnevu zadošča njegova teža. Če je šest dni zapovrstjo, jih je zadosti. Kakor beremo v svetem pismu: Šest dni delaj, sedmi dan počivaj! Na kmetih so se tega svoje dni strogo držali.«

Najlepši opis nedeljskega jutra na vasi pa je našel – spet pri Gorenjcu – Franu Saleškemu Finžgarju. »Veliki zvon je zabučal iz lin pri fari. Od gore do gore je zadonelo kakor božji glas. Na polju se je pripognilo v tiho šumečih valovih žito, vse oškropljeno s srebrno roso. Na vsako okno je potrkal glas zvona in zaklical: Otroci, nedelja! Nedelja tebi, oče, nedelja hlapcu, nedelja v hlevu. In razgrnilo se je nad faro do konca in čez konec naprej do prve in devete sosede: sveta nedelja. Pa je zavladal božji mir. Zašumela so nagubana krila, zacvrkali visoki škornji in korak ni bil prešeren in ni ga gnala skrb. Slovesen je bil in umerjen; tako se spodobi svetišču in zvon je spremenil v svetišče polje in travnik, log in goro. In na vasi! Kdo bi si upal nespodobno teči skozi vas, ali da bi zaškripalo kolo težkega voza, da bi pokal bič in klel voznik – danes na sveto nedeljo. Beli rokavci dvigajo škafe ob studencu, pri koritu se zlagoma oceja živina. Danes se ne mudi. Da bi komat oklenil Luci težko gorivo, da bi jarem stisnil roge voletu – danes? Danes postavajo fantje s konji, ki so jih prignali napajat. Brzda ne zvenči, zakaj na baržunastih telovnikih cingljajo tolarji ob težkih, srebrnih verigah. In kadar done ti, tedaj je na vasi, kakor se je zapisalo na Sinaju: Ne delaj ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec in ne tvoja živina!«

Tak je pisateljev preludij v nedeljsko jutro. Sledila je pot k nedeljski maši. »In zvon je zabučal vnovič. Iz postavnega doma, iz lesene bajte, od vsepovsod so se prikazovale prazniške postave: dekleta z nabranimi rokavi, belimi kakor iz cukra, z nageljnom in rožmarinom za svilenim nedrjem, z zobčasto ruto v roki. Fantje s suknjiči čez ramo, tolarji ob verižicah – cink-cink – in z rdeče opisanimi škornjicami – cvrk-cvrk – pa z viržinko in krivci, to je praznik. Skozi vas so rasle gruče in zunaj vasi so se potopile v morje žita in plule med njim od vseh štirih vetrov, kakor bi živih rož nasadil po zelenih pšeničnih valovih.« (Prva objava: Lepa naša domovina, Čitanka za IV. razred osnovnih šol, Ljubljana 1940.)