Ribe živahno plavajo

Prihodnji teden bo v Prešernovem gledališču v Kranju prva premiera nove sezone. Dramo Akvarij, Evalda Flisarja režira avtorjev hišni režiser Dušan Mlakar.

V Prešernovem gledališču ste v zadnjih petnajstih letih režirali nekaj uspešnih predstav med njimi tudi komedijo Teta Magda. Tokrat s kranjskim ansamblom na oder postavljate dramo Evalda Flisarja Akvarij, kar pa, glede na to, da je to že četrti njegov tekst, ki ga režirate, zagotovo ni več naključje?

»Flisar je avtor, ki je za uprizarjanje svojih iger očitno izbral mene. Res je tudi, da so vse njegove igre, ki sem jih do sedaj režiral, v gledališkem smislu uspele. Ravno pred dnevi mi je »zagrozil«, da že piše novo. Izdelka, ki ga trenutno pripravljamo v Kranju zaenkrat še ni videl, saj nas je obiskal zgolj na začetku bralnih vaj. Na »oglede« pride v teh dneh, in takrat bo povedal, kaj si misli o našem Akvariju. Sam upam, da se bo ta najina skupna pot še nadaljevala.«

Je bil prvi Flisarjev tekst Kaj pa Leonardo?, ki ste ga leta 1992 postavili na oder MGL hkrati tudi vaš izbor?

»Režija mi je bila ponujena s strani MGL in moram reči, da sem bil zelo vesel rezultata, ki ga je dala predstava in tudi igralca glavnega lika Milana Štefeta, ki je takrat ustvaril izjemno vlogo. Flisar je avtor, ki ima rad igralce. On za igralce piše velike vloge. V predstavi Akvarij je nosilec glavne vloge Konrada Vlado Novak. Gre za zahtevno vlogo, saj je igralec več kot dve uri tako rekoč stalno na odru, ob tem pa ima tudi ogromno teksta, kar Vlado odlično obvladuje s svojo igralsko invencijo in talentom. Prepričan sem, da bomo skupaj z igralskim ansamblom Prešernovega gledališča ustvarili zanimivo igralsko predstavo. Slednje je sicer po režijski plati zelo težko narediti, saj naj bi bil režiser v predstavi čim manj opazen. Taka je tudi moja tendenca, voditi igralce skozi prostor igre tako, da je vse njihovo, da je vse verjetno, kot da se dogaja ta hip. To je težko doseči …«

Nekoliko ste mi izmaknili naslednje vprašanje, namreč kako ustvariti pravo ločnico med zahtevnimi Flisarjevimi besedili, ki govorijo o vsej zapletenosti medčloveških odnosov, in kreativnostjo igralca na odru. Narediti predstavo za igralca ali predvsem ujeti poanto zgodbe?

»Absolutno ostajam zvest Flisarjevemu tekstu in njegovi sporočilnosti, hkrati pa je potrebno omogočati igralcu polnokrvno igro. Avtor nam omogoča oboje. Seveda pri delu nastopijo tudi težave, kakšne gostobesednosti besedila, kar moramo pri snovanju predstave potem skupaj rešiti. Ja, tudi »težka« beseda pade sem in tja, a to vse sodi v naše delo samo. Moram reči, da sem v Kranju vedno naletel na zelo dobre sodelavce, ne igralce in ostalo ekipo, ki zelo radi delajo. Zelo so zagrizeni pri ustvarjanju. V ekipi ni nekih počitniških elementov, ampak so vsi zagreti za to, da nam predstava čim bolje uspe, kar se je obrestovalo tudi pred leti v uspešni predstavi Nora Nora.«

Kljub temu da so Flisarjevi teksti dokaj zaprti, pa imajo igralci veliko različnih možnosti pri kreiranju glavnih dramskih likov …

»Odločil sem se za tip predstave, v katerem lahko upoštevam tudi avtorjev humor. Ta pri njem ni tako direkten in ga lahko interpretiraš na različne načine. Vzorec, ki ga uporabljam pri tej predstavi, upošteva obe smeri, tako sporočilnost vso to tragičnost ali grozo, kot tudi pristen humor. Ta je vselej prisoten v vsakdanjem življenju, pa naj bodo stvari še tako tragične. Človeška narava je nagnjena k temu, da težave vselej poskušamo prebroditi.«

Z vajami ste začeli že pomladi in predstavo tako rekoč pripeljali do konca. Te dni ste že v »ciljni ravnini«, se tovrstna dinamika pri pripravi predstave obnese?

»V takem načinu kreiranja predstave sem vedno stremel za tem, da spomladi izdelek pripeljem do končne podobe, da je izdelan tako imenovani »zemljevid predstave«, hoja, mizanscena, oblikovanje likov in seveda, da igralci že znajo tekst v celoti. Finale pride na vrsto jeseni. Namreč, če veš že vse o predstavi, potem ne moreš imeti lagodnih počitnic, saj ti material, ki si ga pripravljal do začetka počitnic, preprosto ne da več miru. Vseskozi moraš brskati po njem.«

Vlado Novak mi je pred poletjem dejal, da vedno s spoštovanjem gleda na vsako stvar, dokler predstava ni res končana in kadar ima neki strah pred tem, v delo vlaga še večji maksimum … Kako je pri vas?

»Ne razmišljam o tem. Sem človek, ki se v vsakem trenutku stoodstotno posvetim delu, a sem se v moji dolgoletni praksi naučil, da se na primer na vaji popolnoma skoncentriram na igro, ki jo delamo, že v naslednjem trenutku pa lahko mojo pozornost v celoti preusmerim v drug tekst … Samo na ta način sem lahko v tem poklicu preživel.«

Kaj se dober teden pred premiero dogaja v Akvariju?

»Ribe plavajo. In si želijo tudi izplavati.«