Sedmica: Polepljena dežela

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 7. september 2007 / 06:00

Pred časom so slovenski mediji del svoje pozornosti namenili svetlobni onesnaženosti. Nekoliko več pozornosti kot drugi kolegi sem ob tej priložnosti namenila kolobocijam v zvezi z uredbo o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaženja, ki so jo na ministrstvu za okolje in prostor nenavadno dolgo pripravljali in ki naj bi porabo električne energije za osvetlitev nočnega neba nad Slovenijo čim bolj racionalizirala. In s tem, kajpada, zmanjšala onesnaženost okolja. Po takšnih in drugačnih zapletih je vlada uredbo končno sprejela.

Poznavalci zagotavljajo, da po vseh mogočih in nemogočih različicah nesrečne uredbe sprejeta sploh ni tako slaba. Tisto, kar je v sprejeti uredbi dobro, denimo, je, da prepoveduje luči, ki svetijo bodisi vodoravno bodisi nad vodoravnico, kar ponoči povzroča bleščanje in posledično zmanjšuje vidljivost, s tem pa varnost v cestnem prometu.

Kljub sprejeti uredbi ostajajo določene stvari pod vprašajem. Recimo, preosvetljenost reklamnih panojev. Namen vlade nikakor ni, da se v svojih uredbah in drugih aktih spušča v finese družbene resničnosti. Po drugi strani pa visoke kazni v cestnem prometu ne bodo preprečile nesreč, do katerih pride zaradi »buljenja« voznikov v obcestne reklamne panoje, namesto da bi gledali, kje vozijo oziroma kaj se na cesti pravzaprav dogaja. Žal o nesrečah, do katerih na slovenskih cestah pride zaradi tega dejstva, ne obstaja posebna statistika.

Se pravi, podrobnosti niso v rokah vlade ali drugače: na videz okolja, v katerem živimo, vplivamo tudi državljani sami; na eni strani s svojimi estetskimi merili na drugi pa z odnosom do urejenosti okolja, v katerem živimo. Dokler bodo posamezniki na svojem vrtu, njivi ali hišnem pročelju dovolili izobesiti neokusen reklamni pano (in pri tem celo menili, da so osvetljeni reklamni panoji dokaz visokega standarda), do takrat bomo pač živeli v polepljeni deželi; v deželi plakatov in reklamnih sporočil, ki mimoidočim o naši narodovi identiteti ne povedo čisto nič.

Predsedovanje Evropski zvezi je priložnost, da Evropi in svetu nasploh dokažemo, da je okolje naša posebna skrb. Da ga na eni strani prekomerno in po nepotrebnem ne obremenjujemo, na drugi pa, da vanj posegamo odgovorno ter estetsko in nacionalno prefinjeno. Še zlasti veliko vlogo lahko na tem odru odigrajo župani slovenskih mest in občin.

Na županih je tudi, da se zamislijo nad urejenostjo starih mestnih jeder. Še zlasti nad fasadami mestnih hiš, ki v številnih primerih cvetijo kot travniki v pozni pomladi. Še je nekaj časa, da župani te stvari uredijo pred našim predsedovanjem EZ. (Če lahko cestarji avtoceste popravljajo na vrhuncu poletne sezone, lahko, tako pač predvidevam, tudi zidarji fasade obnavljajo konec jeseni in v začetku zime.) Rešitev problema, ki je, se razume, finančni, pa je, vsaj z mojega zornega kota silno preprosta: župan naj mestne fasade obnovi na svoje, se pravi, na proračunske stroške, nakar naj od lastnika hiše zahteva, da porabljeni denar v mestni proračun v najkrajšem času vrne. Žal je tako, da lastnina ni samo užitek, pač pa je v prvi vrsti obveznost. Tudi estetska, če tako nanese.