Šole Ivana Tavčarja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 7. september 2007 / 06:00

Mogoče ne bo narobe, če si ob začetku šolskega leta 2007/8 ogledamo, kakšna je bila naša šola pred poldrugim stoletjem. Takratnega šolskega vzdušja pa nam ne bo pričaral nihče drug kot - pisatelj Ivan Tavčar. V šolo je namreč začel hoditi leta 1858 ...

»Ko je osemkrat udarilo kladivo na bron bobovškega zvona, vzame učitelj Deska izza kota znamenje svoje oblasti – dolgo leskovko, obleče dolgopeto haljo ter stopa počasi proti mestu dobrodejnega svojega delovanja. Srenjski očetje najeli so bili v ta namen sobo v vaški usnjariji ter z redko daroljubnostjo poklicali muze in gracije v kraj, kjer so vladale poprej erinije smrdljivega čresla in surovih kož. Pred strojarijo je že zbrana kopica vedoželjne mladine. Vpije, kriči, prepira se in pretepa. Povedali smo že poprej, da je tekel skozi Bobovec potok in ob njegovem obrežju stala je bobovška usnjarija in šola. Gospod Deska moral je torej vselej, kadar je hotel v svoje svetišče, čez majhen mostiček, kjer je stala navadno druga tropica njegovih učencev ter zrla mirno v dalje hitečo vodo. Ali komaj zapazijo otroci Desko z domačo kapico na osiveli glavi in s čudodelno leskovko pod pazduho, udero se v šolsko poslopje. Učitelj Deska pa koraka počasi mimo cerkve, mimo farovža in vrta njegovega. Pri cerkvenih vratih opravi poklon in pred farovžem pogladi dvorskega psa Tetirja; potem pa stopa dalje, čez mostiček, dokler ga ne sprejme strojarija v svoje smrdljivo krilo. Prične se poduk. Najpoprej se moli, potem pa zapoje leskovka svojo pesem in šele, ko je pretepel navdušeni Deska polovico svojih učencev, prične podučevati …«

Tako je Emil Leon (= Ivan Tavčar) v satirični povesti Ivan Slavelj (1876) karikiral vzdušje stare avstrijske podeželske enorazredne trivialne šole sredi 19. stoletja. Pripoved je v marsičem avtobiografska. Bobovec so Poljane, model za gospoda učitelja Štefana Desko mu je bil njegov učitelj France Breznik. Šlo je seveda za satiro. Breznik je bil v resnici čisto spodoben učitelj, on je bil tisti, ki je nagovoril Janezova starša, da sta ga poslala naprej v šole. Trivialke, najnižje ljudske šole, ki jih je uvedla cesarica Marija Terezija, so imele jasni smoter: vzgojiti otroke v »pametne zemljane, zveste državljane in dobre kristjane«. Vaški duhovnik je bil hkrati katehet in jih je učil krščanskega nauka; učitelj, ki je bil hkrati organist in cerkovnik pa branja in pisanja v materinem in nemškem jeziku, računanja, petja, risanja in oblikovanja ter poznavanja zemlje. Pouk je obsegal kakih 18 ur na teden, po tri ure na dan, od osmih do enajstih (sledila je Cankarjeva »enajsta šola pod mostom«). Poljanska šola je bila v Tavčarjevem času gornjem nadstropju domačije pri Primožu; v spodnjem so Ušeničniki dejansko strojili usnje …

Tavčar je hodil v poljansko trivialko dve leti. Svoj prvi šolski dan je nastopil 29. septembra 1858. Bil je med najboljšimi učenci. Ti so smeli ob koncu šolskega leta pod učiteljevim vodstvom v šolsko spominsko knjigo z vzorno lepopisno pisavo vpisati nek učiteljev nauk. Preberimo Tavčarjeva dva. Prvi se glasi: »Če vas kdo imenitnih ali kteri vikši sreča, odkrite se mu iz daleč, priklonite se mu, postojte nekoliko, in še le potlej se pokrijte, ko bo nekoliko stopinj od vas. V Poljanah 31. avgusta 1859. Janez Tavčar.« Leto pozneje pa beremo: »Lakomnost je železna suknja, ktera se izsleči ne da, in s starostjo raste. Več ko lakomnik ima, več poželjuje, njega srce je terdo ko kamen; gnada božja ga ne omehči. Razbojnika na smrtni postelji poboljšaš, lakomnika pa ne. V Poljanah 31. avgusta 1860. Janez Tavčar.«

Če je hotel nadaljevati šolanje, da bi postal »kteri vikših«, je moral seveda od doma. Po prvih dveh šolskih letih (1858-60) v rodnih Poljanah so sledila tri (1860-63) v ljubljanski normalki in tej osem let gimnazije (1863-71), od tega šest v Ljubljani, vmes pa dve (4. in 5. razred) v Novem mestu. Danes bi rekli, da je hodil pet let v osnovno in osem v srednjo šolo. Na dunajski univerzi je v letih 1871-75 študiral pravo in 1877 promoviral za doktorja prava. To bi bil na kratko potek njegovega šolanja. Tega na teh straneh seveda ne moremo v celoti obnoviti, navedimo le še nekaj šolskih podob iz njegovih časov. Da si bomo lažje predočili velikansko razliko med današnjo in ondašnjo šolo.

V Tavčarjevih spisih (Izza kongresa) se nam je ohranila podoba vsemogočnega, silovitega in groznega učitelja Kapusa, negativna, mrka, močno karikirana. »Veljal je za vzornega učitelja, ker je bil svojim učencem prototip groze, strahu in trepeta!« Ko je vstopil v razred, so učenci vstali in pozdravili: Hvaljen bodi Jezus Krist! »Nekaj je zamrmral kot medved na verigi, gledal v tla ter kazal podobo skrajne neizprosnosti. Na usnjatem obrazu niti ena črta ni govorila o usmiljenju in o ljubezni do malih, ki so mu bili izročeni v odgojo. Na klin v steni je obesil cilinder, nato pa je z otroki zropotal običajno šolsko molitev. Šele potem je slekel dolgopeto svojo suknjo ter jo obesil pod klobuk na steni. Iz malega katedra je vzel rumeno svojo paličico ter jo z nekako sveto ljubeznijo položil predse. Ravno od tam je privlekel veliko črno tobačnico in krajšo, že zelo obrabljeno suknjo in jo slovesno nataknil pred vsem razredom. Istotako si je nataknil na plešasto glavo malo žametasto čepico. Nato je počasi odprl tobačnico ter si nasul nos s tobakom. Šele sedaj se je ozrl po razredu – temno kot nevihta …« Tu gre seveda za karikaturo učitelja, po kateri ne bi smeli soditi celega učiteljskega zbora in še manj njegovih nespornih strokovnih kvalitet.

Že v ljubljanski normalki je Tavčar spoznal gorenjskega rojaka Ivana Hribarja, tedaj sošolca, pozneje življenjskega sotrudnika. Hribar se v knjigi Moji spomini (1928) spominja, kako sta bila »s součencem Ivanom Tavčarjem vzorna učenca (Musterschueler), jaz v drugi, Tavčar v tretji klopi. Bila sva si potemtakem najbližja soseda; a poznala sva se že iz Mengša, kamor je Ivan Tavčar hodil na počitnice k svojemu stricu, kaplanu Nacetu Tavčarju. Občevala sva največ med seboj. Nekoč me dregne med poukom Tavčar pod pazduho. Obrnem se k njemu in on mi tam nekaj razkazuje ter prav hitro pripoveduje. Kaj da je pravzaprav bilo, sam nisem vedel, a smejal sem se in ker sem bil proti njemu obrnjen, niti opazil nisem, da se po prstih bliža Nemesis. Naenkrat mi namreč od učitelja prileti zaušnica, da se mi je kar pobliskalo pred očmi in da sem padel skoraj iz klopi. Takrat sem prvič občutil, kako hudo de človeku, če je kaznovan, ne da je iz lastnega nagiba kaj zakrivil.«

Pozneje, med gimnazijskimi poletnimi počitnicami se je vračal v rodne Poljane in tam se je v njem prebudila skrivna dijaška ljubezen do tiste poljanske cerkvene pevke, o kateri piše v črtici Grogov Matijče. »Manica Šetravova, Bog ti daj mir! Ali še sedaj te vidim, kaka si bila, in še sedaj mi bije glas tvoj na uho, ta drobno-sladki glas, ki je predramil vsakega, če je hotel spati med službo božjo. Kadar je vstala ter se k petju pripravljala … odprla je svoje oko, da se je kar zabliskalo; a potem je zopet povesila trepalnice in odprla je usta in dela roke okrog krasnih prsi in zapela je, da so njeni glasovi hipoma odmevali okrog zlatih svetnikov in svetih oltarjev. Če vam povem, da tedaj še nisem vedel, čemu je ženska na svetu, mi to lahko verjamete! Ali uže tedaj sem imel lastnost, da mi je mlado žensko lice bolj dopadlo kot velo, in uže tedaj sem rajši gledal v oko Šetravovi Manici kot Kašpurjevi Agatulji, ki je gledala samo na eno oko, in še na tisto grdo!« Ja, je že tako.

Konec osmega razreda, junija 1871, je prišel čas mature. Gotovo vas bo zanimalo, kako jo je opravil. V pismenem delu je moral napisati dve nalogi, nemško in slovensko. Naslov nemške se je glasil: »Der Wille macht den Menschen gross und klein« (Schillerjev izrek, po slovensko: Volja naredi človeka velikega in majhnega). Naslov slovenske pa je bil: »V sedanjih časih do groba od zibeli – po cesti železni smo se zaleteli«. Danes bi se mogoče reklo: Že po zraku smo leteli, po svetovnem spletu še hitreje smo zdrveli … Ustno izpraševanje je prišlo na vrsto šele v začetku avgusta. Izpraševali so profesorji, ki so učili v osmem razredu. Ivan se je uvrstil med osem najboljših v razredu, ocene so bile enake tistim v osmem spričevalu, le nemščino je za eno stopnjo izboljšal, grščino pa za eno poslabšal. Za »vedenje v času šolanja« je dobil oceno »entsprechend« (primerno). Z oceno »vorzueglich« (odlično) so ocenili njegovo maturitetno znanje verouka, zgodovine in zemljepisa, matematike, fizike, prirodopisa, nemščine, slovenščine in stenografije kot prostega predmeta. Za grščino je dobil oceno »befriedigend« (zadovoljivo), za latinščino »lobenswert« (hvalevredno), za filozofsko propedevtiko pa »ausgezeichnet« (odlično).

Jeseni 1871 je odšel na Dunaj študirat pravo. Po vrnitvi pa se je začel njegov vzpon v slovenske višave, ki bi brez šol ne bil mogoč. Vloga šole v promociji človeka je slej ko prej enaka ali celo vedno večja. Sicer pa je današnja šola povsem drugačna od nekdanje …

(Vir: Branko Berčič, Mladost Ivana Tavčarja, Ljubljana 1971)