V Pakistanu pod Nanga Parbatom, kjer se še vsi spomnijo Tomaža Humarja in sprašujejo po njem in Maji ... (Foto: Miro Koder)

Azija je postala moja druga domovina

"Ta svet človeka pomiri, drugače začneš gledati na življenje. Vidiš, kaj pomeni ena rupija, kaj so otroci ... Pri nas imajo vse. Tam pa ... "

Takole pripoveduje Miro Koder, Jeseničan, hribolazec in popotnik, ki pri 55 letih, štiri leta pred upokojitvijo, živi povsem drugačno življenje kot ljudje njegovih let. Potem ko je v osemdesetih letih prvič obiskal Azijo, ga je ta del sveta tako očaral, da se odtlej redno vrača. Enkrat ali celo dvakrat na leto, skoraj vedno sam, z nahrbtnikom na rami in vodičem Lonely Planet v roki. Če se odloči še za hribolazenje, v nahrbtniku najde prostor še hribovska oprema. Nepal, Tibet, Kambodža, Vietnam, Laos, Tajska, Mjanmar, Iran, Indija … Nazadnje julija letos Pakistan, »dežela čistih«, ki ga je, kot pravi, od vseh štirinajstih obiskov v Aziji najbolj očarala. »Zakaj? Ker je nekaj posebnega, tako divja. Divje ceste, divja pokrajina, globoke divje reke, nepozabne vožnje na strehi potniških džipov skupaj s kozami, ovcami in kravami ... In stik z domačini. Ljudje tam so neskončno prijazni, skoraj preveč, tega v Evropi nismo navajeni …« Domačine je čudilo, kako da vedno potuje sam. »Sprašujejo, kako da nisem poročen, kje imam otroke … Tam je družinsko življenje na prvem mestu. Sprašujejo tudi, ali ima pri nas res vsakdo avto, če ženske res hodijo v kratkih krilih … V določenih predelih sploh nisem videl žensk, so večinoma doma in skrbijo za otroke.«

Miro se na potovanjih s tujci ne druži rad (»Razen če so mi simpatični.«), še zlasti ne z Angleži in Američani, polnimi denarja, ki v Azijo prihajajo popivat, se drogirat in še kaj … Prostitucije in pedofilije je v tem delu sveta ogromno, pripoveduje Miro. Sam je najbolj srečen med domačini, pogosto prespi v njihovih vaseh, večkrat je že spal v samostanih, v mnogih vaseh je bil pred leti eden prvih tujcev. Tudi hrano je kar na ulici, poje veliko sadja … V Pakistanu je za en evro dobil 16 kilogramov lubenic, polno je grozdja, marelic, breskev … Kot pravi, na dosedanjih potovanjih nikoli ni zbolel zaradi hrane (»Večkrat sem bil bolan zaradi hrane v službeni kantini!«), nikoli ni imel nobenih težav, nikoli ga niso okradli. Je pa pred štirimi leti v Laosu preživel hudo prometno nesrečo, ko je tuk-tuk, v katerem se je peljal, zadel tovornjak. Dva sopotnika sta umrla, Miro in voznik sta po srečnem naključju preživela. Pol ure po nesreči se je Miro zbudil ves obtolčen v jarku. V divjini, 90 kilometrov do doline in še 500 kilometrov do Bangkoka … Nekako se je prebil do bolnišnice v Bangkoku, kjer so ugotovili, da nima nič zlomljeno, mu zaračunali dvanajst dolarjev in ga odpustili … Še eno skoraj usodno izkušnjo je doživel leta 1996 v Indiji. Kot pripoveduje, je udaril monsun in cesta se je vdrla, tako da so z avtobusom obtičali tik nad prepadom. S še nekim Francozom sta z vrvjo rešila potnike iz avtobusa in peš so se podali na deseturno pot do doline. V dolini pa je Mira zvilo … »Mislil sem, da bom umrl. Najprej me je tresla mrzlica, nato me je oblivala vročina. Neka tibetanska zdravnica mi je dala antibiotik, moj prvi v življenju. In nato še enega. In neverjetno, a kmalu sem bil dober … Vsi so mislili, da je bila malarija. Ampak po dveh mesecih doma me je spet zvilo. Vzeli so mi vzorce krvi in ugotovili, da imam … borelijo. Očitno sem jo dobil tu v Sloveniji … Zdaj je videti, da sem jo premagal, a je pustila posledice.«

Miro se na potovanja najraje podaja pozno jeseni ali pozimi. V službi v Acroniju si med letom nabere višek ur, ima tudi dovolj dopusta. Vsa potovanja si plača sam, še največji strošek je letalska vozovnica, medtem ko je življenje v Aziji zelo poceni. V Pakistanu je v enem mesecu potovanja porabil vsega dvesto evrov. »Imam pa stalne boje s taksisti in hotelskimi menedžerji, ki so pokvarjeni in te hočejo prinesti okrog …«

Novi načrti so v Mirovi glavi že skovani. Novembra ga čaka Indija. Indija Koromandija, ji pravi sam. Letalski vozovnici imata s prijateljico že kupljeni. Naslednjo leto pa bo na vrsti Afrika, Kilimandžaro. »In upam na še kakšen osemtisočak,« dodaja. Kaj pa po upokojitvi? »Rad bi šel v Azijo. Zim ne maram več, dol pa je toplo. Morda bi kupil kakšen hotel in odprl turistično agencijo v Nepalu … A za stalno ne nameravam ostati. Vsako leto aprila bi se vrnil, na moj vrt, v hribe, v Dolomite ...«

 

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Prosti čas / nedelja, 30. november 2008 / 07:00

Rime, verzi in pesem na vasi

Tinček in Svetin bosta tokrat pisala pesmi in predvsem iskala rime, s katerimi bi bila dekleta zadovoljna, kajti do sedaj sta pri njih vedno naletela na neuspešni odziv. Klavdija bo deležna njune...

Objavljeno na isti dan


Tržič / sreda, 5. september 2007 / 07:00

Baronica daruje za Tržičane

Elizabeta Ortner Born bo poklonila iz družinskega premoženja 22 tisoč evrov za reševalno vozilo v Tržiču.

Radovljica / sreda, 5. september 2007 / 07:00

Zaplet s spomenikom

V Kamni Gorici so nameravali odkriti spomenik rojaku Matevžu Langusu, vendar za postavitev v bližini Langusove kapelice niso dobili soglasja zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Kranj / sreda, 5. september 2007 / 07:00

Odprli katoliški vrtec v Stražišču

Nove prostore Baragovega vrtca je blagoslovil kardinal Franc Rode. V dveh oddelkih je enaintrideset otrok, starih od enega do šest let.

Kamnik / sreda, 5. september 2007 / 07:00

Eko tržnica na tradicionalnem sejmu

Motnik - V Motniku so v nedeljo organizirali že 23. Motniški sejem, ki pa je bil letos v znamenju eko tržnice in odprtja nove kolesarske poti od Vasenega do Motnika. Kot je poved...

Kamnik / sreda, 5. september 2007 / 07:00

O šolah bo odločala stroka

Kamnik - Kamniška občinska uprava je pred zahtevno nalogo in težko odločitvijo, ali namesto pretesnih in dotrajanih osnovnih šol Frana Albrehta in Toma Brejca v mestu na novo zgr...