Azija je postala moja druga domovina

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 5. september 2007 / 06:00

"Ta svet človeka pomiri, drugače začneš gledati na življenje. Vidiš, kaj pomeni ena rupija, kaj so otroci ... Pri nas imajo vse. Tam pa ... "

Takole pripoveduje Miro Koder, Jeseničan, hribolazec in popotnik, ki pri 55 letih, štiri leta pred upokojitvijo, živi povsem drugačno življenje kot ljudje njegovih let. Potem ko je v osemdesetih letih prvič obiskal Azijo, ga je ta del sveta tako očaral, da se odtlej redno vrača. Enkrat ali celo dvakrat na leto, skoraj vedno sam, z nahrbtnikom na rami in vodičem Lonely Planet v roki. Če se odloči še za hribolazenje, v nahrbtniku najde prostor še hribovska oprema. Nepal, Tibet, Kambodža, Vietnam, Laos, Tajska, Mjanmar, Iran, Indija … Nazadnje julija letos Pakistan, »dežela čistih«, ki ga je, kot pravi, od vseh štirinajstih obiskov v Aziji najbolj očarala. »Zakaj? Ker je nekaj posebnega, tako divja. Divje ceste, divja pokrajina, globoke divje reke, nepozabne vožnje na strehi potniških džipov skupaj s kozami, ovcami in kravami ... In stik z domačini. Ljudje tam so neskončno prijazni, skoraj preveč, tega v Evropi nismo navajeni …« Domačine je čudilo, kako da vedno potuje sam. »Sprašujejo, kako da nisem poročen, kje imam otroke … Tam je družinsko življenje na prvem mestu. Sprašujejo tudi, ali ima pri nas res vsakdo avto, če ženske res hodijo v kratkih krilih … V določenih predelih sploh nisem videl žensk, so večinoma doma in skrbijo za otroke.«

Miro se na potovanjih s tujci ne druži rad (»Razen če so mi simpatični.«), še zlasti ne z Angleži in Američani, polnimi denarja, ki v Azijo prihajajo popivat, se drogirat in še kaj … Prostitucije in pedofilije je v tem delu sveta ogromno, pripoveduje Miro. Sam je najbolj srečen med domačini, pogosto prespi v njihovih vaseh, večkrat je že spal v samostanih, v mnogih vaseh je bil pred leti eden prvih tujcev. Tudi hrano je kar na ulici, poje veliko sadja … V Pakistanu je za en evro dobil 16 kilogramov lubenic, polno je grozdja, marelic, breskev … Kot pravi, na dosedanjih potovanjih nikoli ni zbolel zaradi hrane (»Večkrat sem bil bolan zaradi hrane v službeni kantini!«), nikoli ni imel nobenih težav, nikoli ga niso okradli. Je pa pred štirimi leti v Laosu preživel hudo prometno nesrečo, ko je tuk-tuk, v katerem se je peljal, zadel tovornjak. Dva sopotnika sta umrla, Miro in voznik sta po srečnem naključju preživela. Pol ure po nesreči se je Miro zbudil ves obtolčen v jarku. V divjini, 90 kilometrov do doline in še 500 kilometrov do Bangkoka … Nekako se je prebil do bolnišnice v Bangkoku, kjer so ugotovili, da nima nič zlomljeno, mu zaračunali dvanajst dolarjev in ga odpustili … Še eno skoraj usodno izkušnjo je doživel leta 1996 v Indiji. Kot pripoveduje, je udaril monsun in cesta se je vdrla, tako da so z avtobusom obtičali tik nad prepadom. S še nekim Francozom sta z vrvjo rešila potnike iz avtobusa in peš so se podali na deseturno pot do doline. V dolini pa je Mira zvilo … »Mislil sem, da bom umrl. Najprej me je tresla mrzlica, nato me je oblivala vročina. Neka tibetanska zdravnica mi je dala antibiotik, moj prvi v življenju. In nato še enega. In neverjetno, a kmalu sem bil dober … Vsi so mislili, da je bila malarija. Ampak po dveh mesecih doma me je spet zvilo. Vzeli so mi vzorce krvi in ugotovili, da imam … borelijo. Očitno sem jo dobil tu v Sloveniji … Zdaj je videti, da sem jo premagal, a je pustila posledice.«

Miro se na potovanja najraje podaja pozno jeseni ali pozimi. V službi v Acroniju si med letom nabere višek ur, ima tudi dovolj dopusta. Vsa potovanja si plača sam, še največji strošek je letalska vozovnica, medtem ko je življenje v Aziji zelo poceni. V Pakistanu je v enem mesecu potovanja porabil vsega dvesto evrov. »Imam pa stalne boje s taksisti in hotelskimi menedžerji, ki so pokvarjeni in te hočejo prinesti okrog …«

Novi načrti so v Mirovi glavi že skovani. Novembra ga čaka Indija. Indija Koromandija, ji pravi sam. Letalski vozovnici imata s prijateljico že kupljeni. Naslednjo leto pa bo na vrsti Afrika, Kilimandžaro. »In upam na še kakšen osemtisočak,« dodaja. Kaj pa po upokojitvi? »Rad bi šel v Azijo. Zim ne maram več, dol pa je toplo. Morda bi kupil kakšen hotel in odprl turistično agencijo v Nepalu … A za stalno ne nameravam ostati. Vsako leto aprila bi se vrnil, na moj vrt, v hribe, v Dolomite ...«