Ponovno rojstvo

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Četrtek, 7. junija

Odločitvi, ki jih instinktivno sprejmem, sta tako pomembni in veliki, da imam današnji dan po pravici za svoj alternativni rojstni dan. Tako rekoč se vnovič rodim. Prva odločitev je, da svojo življenjsko preizkušnjo premagam s pomočjo uradne in s pomočjo tako imenovane komparativne medicine. Drugi sklep je, da niti za hip in v nobeni okoliščini ne podležem statističnim podatkom; gre za fenotip moje življenjske preizkušnje ali, če hočete, bolezni, ki je – takšna, kot je – samo v meni, ki se odziva – tako, kot se odziva – samo na moje življenjske navade, samo na moj način razmišljanja, samo na moja (pretekla) stresna stanja, samo na moje (pretekle) prehrambene in kadilske navade ter razvade, samo na moje strahove in odzive nanje, skratka, gre za izključno moj, neponovljiv življenjski spomin in neponovljivo življenjsko prihodnost. Z drugimi ljudmi s podobno diagnozo imam skupen le zrak, ki ga diham, vodo, ki jo pijem, hrano, ki jo jem, blok, v katerem živim (to poudarjam zato, ker so v našem stopnišču našega blokovskega kompleksa vsi, ki so v preteklih letih umrli – razen neke sosede, ki jo je povozil avto – umrli zaradi raka), černobilsko tragedijo, bližino krške nuklearke in vso drugo sodobno nesnago.

Sobnega zdravnika seznanim s svojo odločitvijo, da se bom vzporedno z uradno medicino zdravila s pogojno rečeno alternativno medicino. Prijetno sem presenečena, ko zdravnik mojo odločitev sprejme vljudno razumevajoče, domala samoumevno, vsekakor pa nima proti njej nobene pripombe. Ob 2. uri, se pravi na vrat na nos, me Bojan, zet, odpelje v Komendo k Petru Papugi, doktorju uradne medicine, strokovnjaku za tradicionalno kitajsko medicino in strokovnjaku za zdrav način prehranjevanja. Z Golnika odidem kar v bolnišnični uniformi; v črtasti pižami in svetlo modrem šlafroku z bolnišničnim monogramom. Niti na misel mi ne pride, da bi me medicinsko osebje zaradi tega ali onega ta dan še utegnilo potrebovati. Izkaže se, da se motim, a o tem pozneje.

V ordinaciji Petra Papuge me že čaka Andrej. (Mimogrede, moram se pohvaliti, da mi gre organizacija dobro od rok. Sicer pa je tako, da eni potek dogodkov organizirajo iz zaporniške celice, eni pa iz bolniške postelje.) Bojan me preda, če se tako izrazim, Andreju in se odpelje. Nazaj v službo, kajpada. Glede na to, da je Andrej dober organizator panike, ni nič čudnega, da v Papugovo ordinacijo kmalu pride tudi Tina. Iz službe, kajpada.

Ker se na tradicionalno kitajsko medicino spoznam približno toliko kot, recimo, zajec na boben (pri čemer moram povedati, da se tudi na uradno medicino spoznam približno toliko), ne znam natanko povedati, kaj gospod Papupa na mojem telesu opazuje in preverja. Vsekakor je poleg drugih prijemov posebej pozoren (tako kot uradni zdravniki) na gibljivost mojega vratu in na trebušno votlino, zraven tega pa še na moj jezik in na očesno beločnico (ali na kaj drugega v očeh). Njegova generalna diagnoza se glasi: vročina v pljučih.

(Se nadaljuje.)