Nominator 265

Besedilo: Gorazd Šinik
Kategorija: Prosti čas / petek, 31. avgust 2007 / 06:00

Ko in kadar se gredo managerji šport, kakršnega koli že pač, je zanimivo. Že zaradi tega, ker so drugače opazovani kot običajni rekreativci.

Zanimivo je, ker gre pri managerjih za nadpovprečno veliko mero zagrizenosti, dokazovanja, vztrajnosti. Trme. Dokazov za te trditve je precej. Zadnja te sorte, nominirana, gre zanesljivo v ta sklop športnih in osebnostnih značilnosti. Vse od običajne ljubezni do športa in druženja, velike trme in želje po osebni zmagi. Zmagovali so na kolesu. Še prej pa je Kranjčanu Francu Hvastiju, Savčanu z dušo in telesom, slovenski športni in kolesarski legendi, dobesedno uspelo zmagati z idejo. V začetku novega tisočletja je Francu resno ponagajalo srce. »Ko sem se z letalom odpeljal na operacijo v Švico in sem gledal dol, na Karavanke, sem imel le eno željo. Da še enkrat na kolesu prepeljem te lepe kraje,« se je čustveno spominjal leta 2000, takrat zrel 56-letnik in pojasnil, od kod mu ideja za managerski kolesarski Izziv treh vrhov. Ko je Franc Hvasti dovolj ozdravel, je traso »treh vrhov« odpeljal sam, nato pa načrtno začel »prodajati idejo«. Dozorela je pred dvema letoma, ko sta jo družno odpeljala z Andrejem Polencem, šefom Iskratela, takrat še predsednikom Teniške zveze Slovenije. Letos, ko Kolesarski klub Sava, ustanovljen leta 1957 iz takratnega športnega društva Mladost v Stražišču, praznuje 50 let kluba, je bila pač prava priložnost. Da prijatelji kluba, sponzorji in podporniki, v čast in slavo svojemu delu in uspehom prepeljejo 135 kilometrov. Čez tri »gorske« cilje. Franc Hvasti, večni rival Rogovega Zvoneta Zanoškarja, je pot začrtal takole: štart pred gostilno Dežman, kjer smo se prejšnji petek zjutraj zbrali, skozi Šenčur, Cerklje in Kamnik, kjer se je karavana 19 kolesarjev in šest spremljevalcev, prvič osveživa. Potem se je začelo. Kolesarsko »klapo« je po navodilih šefa Hvastija vodil bivši profesionalec Boris Premužič. »Vozi med 20 in 25 na uro. Če bo drugače, povem jaz,« je bil temeljit zmagovalec Velike nagrade Kranja leta 1973, mladinski prvak Slovenije leta 1963, državni prvak Jugoslavije leta 1968,… Zbrane je na pot pospremil Vinko Perčič, predsednik kluba ter član uprave Save. Da ima čudovit in dober »bicikl«, ga pohvalim ter povprašam po številu prevoženih kilometrov. Pove, da ga je zadnje dni zdelala viroza, da se ne bo hvalil. V imenu glavnega sponzorja se je zahvalil sodelujočim ter jim želel prijazen dan. Boris Lozej, predsednik Kolesarske zveze Slovenije in direktor družbe Meblo Jogi, pa se je zahvalil za vabilo in se prav tako veselil odlične športno družabne ideje. Saj veš, sem bolj tenisač, a bo vseeno šlo, bom zraven, je odvrnil Andrej Polenec, ko si je pripel obvezno čelado. Na »dirki« ga je spremljal šef prodaje in marketinga v Iskratelu, Mitja Jelnikar, ki je v Kranj prišel iz Moskve leta 2003, kjer je pred tem vodil predstavništvo podjetja. Ob cesti pa so se brezskrbno in brez treme nasmihali trije bivši kolesarji Save. Matjaž Zevnik, klubski trener, tokrat je bil v vlogi spremljevalca in mehanika. Besničan Franc Ahačič - Aha, je prav tako še vedno povezan s športom in kolesi. Njegova športna blagovna znamka Aha združuje tudi bivše, zdaj rekreativne kolesarje, kamor zanesljivo spada Braco – Miroslav Cvetičanin, v sredini osemdesetih »biser« na kolesu. Zdaj pa se odlikuje kot odličen pisec kolesarskega dogajanja v Poletu. »Imaš lep dres, hm, bravo. Kilometrov?« sem pozdravil svojega smučarskega sodruga, Matica Vojska, sina »nepozabnega« Elanovega direktorja (1974-1985) Dolfeta Vojska. Matic je bil včasih smučar, zato fizični spomin. Kolena, hrbtenica. Tudi Matic Vojsk ima zanimivo službeno pot. Iz Telekoma na Delo, nato v Mercator. Aleš Klement, pa še vedno vztraja kot vodja Zavarovalnice Triglav v Kranju. Če že ne on, pa vsaj njegovi šefi, haha. Na kolesu se vedno spopade tudi v klanec na Vršič, kamor tradicionalno vabi Merkur. O »njihovem« Šparonu pa po trgatvi. Seveda ni šlo brez ženske »roke«. Tokrat sta za odličnost organizacije skrbeli simpatični sodelavki oddelka za korporativno komuniciranje v Savi, Tadeja Kuhar in Irena Hočevar, hči Ivana, včasih prvega »miličarja« Gorenjske, zdaj šefa Komunale v Kranju. Na Črnivcu oziroma na Kranjskem Rakeku, je bila druga »pauza«. Nadaljevali so v Luče in skozi Logarsko dolino na Pavličevo sedlo. Uh! Čez Jezerski vrh do Planšarskega jezera na Jezerskem, kjer so dišali žganci in obara. Še spust do Dežmana, kjer so si vsi rekli, da so zmagali. Zadovoljna sta se objela Franc Hvasti in »skoraj« njegov zet Robert Nograšek, vodja Hypo Leasinga v Kranju. Robert se je smejal še s posebnim razlogom. Tudi tem, da v teh dneh vabi na osebni, okrogli jubilej. Za podobne življenjske »štorije«, kot jih ima Franc, je potrebna velika mera volje, vztrajnosti. Kaj vse bi lahko bilo in bi moralo biti, pa ni, smo pametovali v večer. O Ulrichu, Armstrongu, tudi o Valjavcu. »Da ne boš tega kaj pisou!« je zaključil mladostno sveže Franc in povabil drugo leto. Bravo!