Oče, kaj si mi storil?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 22. november 2014 / 10:56

Skrivnosti, 1. del

Včasih se nam zdi, da so družinske zamolčane skrivnosti značilne le za ameriške filme, ob katerih porabimo škatlo ali dve robčkov ter se veselimo, da se takšne reči dogajajo čez lužo, ne pa tudi pri nas.

Kako se lahko življenje obrne na glavo, če se kaj podobnega dotakne našega vsakdana, pa bi najbolje vedel povedati Štefan.

Letošnje leto je sploh bilo usodno zanj in njegovo družino. Najprej je žled podrl streho, ki je varovala les pred dežjem in snegom. Nakar so se začele poplave, enkrat jim je odneslo mostiček na koncu dvorišča, drugič so hudourniške vode vdrle v hlev in malo je manjkalo, pa bi koze, ki jih je dobil za petdeseti rojstni dan, nesrečno končale.

''Moje življenje je skoraj petdeset let teklo mirno, brez večjih pretresov,'' pripoveduje Štefan.

''Bil sem edinec, starša sta me imela rada in sta mi omogočila marsikaj, za kar so bili drugi vrstniki prikrajšani. Med počitnicami smo hodili na morje, kjer smo imeli prikolico, z očetom pa sva bila kuhana in pečena tudi v hribih. Spominjam se, da je imel oče zmeraj veliko dela, tako da je naju z mamo že po kratkem času, ne glede na to, kje smo bili, pustil sama. Prekupčeval je z lesom, imeli smo lastno žago, ki je kasneje, ko sem doštudiral, prerasla v uspešno lesarsko podjetje. V letih, ko sem bil v šoli in kasneje na fakulteti, sem vsak prosti trenutek izkoristil zato, da sem pomagal očetu. Svoje delo sem opravljal z ljubeznijo, saj mi je bil les blizu, navdajal me je z zadovoljstvom, inovativnostjo. Ob njem so se porajale vedno nove ideje, ki so pripomogle, da sva z očetom z leti postavila na noge podjetje, ki uspešno deluje še danes. Moram povedati, da sta moja starša še iz prejšnjega stoletja, kar pomeni, da sta bila – vsak na svoj način – tudi zelo starokopitna. Mama je zmeraj dovoljevala, da je imel oče prvo in glavno besedo, pred njim je bila ponižna, nikoli mu ni ugovarjala, četudi bi mu kdaj pa kdaj morala. Oče je moral imeti glavno besedo povsod, ne le znotraj družine, tudi v poslu. Sprva sem mu ugovarjal, saj veste, kako je bilo: v podjetje sem vlagal, garal od jutra do večera, oče pa firme ni hotel prepisati name. Govoril mi je, da bo tako ali tako nekoč vse moje, naj mu pustim sladko zadoščenje, da se lahko naokoli hvali, da je še zmeraj šef. S časom sem se s temi besedami sprijaznil, a ne povsem,'' pripoveduje Štefan.

Prvič je v družini prišlo do resnejših besedovanj, ko se je Štefan poročil. Njegova žena Tilka je bila bolj dosledna od svojega moža. Zdelo se ji je, da ni dobro, če vlaga denar v nekaj, kar ni njeno. Zelo hitro po poroki sta s Štefanom vrgla karte na mizo. Dejala mu je, da če je tako trapast, da bo še naprej podložen očetu, naj kar bo. A ne na račun njene denarnice. Štefan se je strinjal, poslej sta imela finance strogo ločene. Tudi hišo, ki sta jo naredila, sta lastniško razdelila na polovico.

''Pogosto so prišli trenutki, ko v žepu nisem imel niti beliča,'' se spominja Štefan.

''Očeta po več dni ni bilo doma, dejal je, da je šel na lov za najboljšimi hlodi. Zmeraj smo jih imeli v rezervi, človek nikoli ni vedel, kako se bodo stvari zasukale. Ves dobiček smo vlagali v nove stroje, sušilnico. Ob pogledu na ustvarjeno sem našel opravičilo za marsikateri siv las, ki sem ga imel na glavi. Očetove službene poti so se z leti vedno bolj podaljševale, a tega nisem niti opazil. Žena pa je. Zdelo se ji je sumljivo, zato mi je nekoč zaupala, kaj se ji mota po glavi. Bil sem zgrožen. A kaj sem mogel?! Takšna je bila – brez dlake na jeziku. Zgodilo se je le to, da sem očeta in mamo malo pozorneje opazoval, a v njunem obnašanju ni bilo zaznati niti senčice sprememb. Prišlo je leto 2012, ko smo prvič padli v likvidnostne težave. Podjetje, za katerega smo delali, je šlo v stečaj. Bili so nam dolžni več sto tisoč evrov in spoznanje, da se bomo morali obrisati zanje pod nosom, je bilo pošastno. Agonija je trajala več kot pol leta, končno nam je uspelo navezati stike z znanim podjetjem iz tujine, s katerim sodelujemo še danes. Pravzaprav so bili naši rešitelji, tega smo se oboji zavedali, moram reči, da pa naše stiske poslovni partnerji niso nikoli izkoriščali.''

V tem času sta se domači firmi pridružila tudi sinova. Eden je doštudiral arhitekturo, drugi je bil uspešen pri študiju ekonomije.

''Zdelo se mi je, da je že čas, da končno zadihamo, kot je treba. Z ženo sva si po dolgem času privoščila malo daljše počitnice. Odšla sva v Malezijo, toplo sonce in morje je ponovno ogrelo najine stare kosti. Domov sva se vrnila polna dobre volje in energije. Bil sem tudi ponosen na sinova, saj sta se potrudila, da so posli tekli, kot je treba. Tudi oče je bil vesel, da ima pridna vnuka. Potem pa je prišel usodni ponedeljek. Že zarana me pokliče mama in mi v paniki pove, da je z očetom nekaj narobe. Odpeljemo ga v bolnišnico, a je bilo zanj že prepozno. Šok ob izgubi človeka, ki mi ni bil le oče, temveč tudi prijatelj, svetovalec, poslovni partner, družabnik, je bila neizmerna. Bil sem povsem na tleh, jokal sem kot otrok, ko smo se pripravljali na pogreb. Kot v snu se spominjam različnih govornikov, ki so očetu izrekali poslovilne besede. Dan je bil oblačen, vse dopoldne je deževalo, zoprne luže so bile povsod. Kar naenkrat pa me dregne žena in mi zašepeče, naj si ogledam žensko v črnem, ki je stala malo stran od nas, sorodnikov. Nenehno je smrkala v robec, pod roko pa jo je držalo dekle, staro približno toliko kot moja sinova. Skomignil sem z rameni, češ, pusti jo pri miru. Res me ni brigalo, kdo je. Zvečer sem nameraval vprašati mamo, če jo slučajno pozna, a sem pozabil. V dneh, ki so sledili, sem bil polno zaposlen z urejanjem različnih papirjev, mami smo pomagali pri pospravljanju hiše, k njej pa se je preselil tudi starejši sin, da je ne bi bilo sedaj, ko je ostala sama, preveč strah. Žena je ostala doma, ker je imela neke zdravstvene težave, a je bila še toliko pri močeh, da je stopila do vrat, ko je pozvonil poštar. Zate je, pridi, podpisati moraš, me pokliče v pisarno. Kuverto, ki mi jo je izročil poštar, sem nekaj časa vrtel v roki. Zdela se mi je čudna, saj je bil moj naslov izpisan na roko. Redkokdaj, razen ob praznikih ali rojstnem dnevu, sem dobival osebno pošto. Žena skuha kavo, usedeva se v zimski vrt, nakar začnem brati. Veste, če bi se v tistem trenutku svet obrnil narobe, če bi začele leteti ošpičene prekle z neba, me ne bi toliko šokiralo, kot so me napisane vrstice. Neka ženska mi je sporočala, da je bila vrsto let očetova ljubica, da ima z njim hčerko, ki ima tako kot jaz pravico do dediščine. Menda sem postal bel kot zid – tako mi je kasneje povedala žena – začel sem se grabiti za prsi, zmanjkovalo mi je sape … kaj se je zgodilo zatem, ne vem. Prebudil sem se v bolnišnici, priklopljen na aparature. Počasi so se mi zbistrile misli, boleče spoznanje, kaj mi je zakuhal pokojni oče, se je ostro kot nož zarezalo v srce …"

(Konec prihodnjič)