Računalnik in jaz: Ko se selimo

V službi so mi zamenjali računalnik. Preden sem se znebil starega računalnika, sem moral postoriti še kar precej stvari. Najprej sem malo počistil datoteke, jih nekaj pobrisal in nekatere prestavil na drugo mesto. Izbrisal sem tudi vse začasne datoteke in počistil zgodovino mojega dela. Znebil sem se arhiva mojega prebiranja spletnih strani, pobrisal digitalne certifikate in izpraznil koš. Sistematično sem si uredil vse preostale datoteke in podatke ter jih spravil na eno mesto na računalniku. Nekaj datotek sem tudi arhiviral v obliki stisnjene datoteke (ZIP), da so tako zasedale manj prostora. Vse skupaj sem želel prenesti na strežnik, da bi jih nato lahko tam pobral in prenesel na novi računalnik. Pa ni šlo. Računalniško omrežje ni delovalo, jaz pa sem moral nujno to storiti takoj.

Da bi zadevo shranjeval na diskete, ni imelo smisla, saj je bilo podatkov preveč. Kar za 8,4 GB je bilo vsega, na eno disketo pa gre 1,44 MB, torej bi za to potreboval kar okrog 6.000 disket in nekaj dni dela. Pri tem pa so bile posamezne datoteke večje od 1,44 MB in tako ali tako ne bi šle na disketo. Danes so v uporabi samo še, po velikosti, male diskete, včasih pa so bile na voljo tudi velike diskete, na katere je šlo 1,2 MB podatkov. Male diskete so trde, velike pa so bile mehke in si jih lahko prepogibal. Diskete se danes že redko uporabljajo, a za manjše količine podatkov so še vedno uporabne. So pa diskete medij, ki ne slovijo ravno po zanesljivosti, tako da se kaj lahko tudi izgubi oziroma je po prenosu na disketo neuporabno.

Naslednja možnost je bil USB spominski ključ, ki mu angleško pravimo »USB key«. To je zunanji pomnilniški medij, ki ga priključimo na USB vhod na računalniku. Kljub temu da je precej majhen, gre nanj kar od 512 MB pa vse do 4 ali 5 GB podatkov. A še vedno premalo za vse, kar sem moral prenesti jaz. Lahko bi sicer uporabil dva USB spominska ključa, a zadeva je preveč zamudna in neprimerna. USB ključi so precej razširjeni in uporabni, saj lahko poleg shranjevanja velike količine datotek omogočajo še poslušanje glasbe in radia. So zelo priročni, ker gredo v vsak žep, imajo visoko zanesljivost in omogočajo hitro prenašanje datotek.

Naslednja možnost je bila ZIP enota, ki jo priključimo na računalnik in potem nanjo prenesemo datoteke v strnjeni obliki. ZIP enote niso ravno hitre, saj vse datoteke med shranjevanjem še stisnejo skupaj, da so tako manjše in zasedejo manj prostora. So sicer zanesljive, a omogočajo shranitev do 2 ali 3 GB strnjenih podatkov. Ko sem skušal strniti svoje podatke, je bila ZIP datoteka velika več kot 5 GB, tako da ta možnost ni prišla ravno prav.

Lahko bi med seboj povezal tudi dva računalnika in prenesel vse moje datoteke. To bi sicer šlo, a ni bilo časa ukvarjati se z vsemi nastavitvami, saj to terja definiranje ustreznih pravic na obeh računalnikih.

Ostala mi je še zadnja realna možnost. Naši informatiki so mi posodili zunanji trdi disk, ki se preprosto priključi na računalnik, preko USB vhoda. Računalnik sam spozna novo strojno opremo, tako da je ta takoj pripravljena za delo. Prenos poteka hitro in ni težav s prostorom, saj je bil zunanji disk velik kar 80 GB. Zadeva je zanesljiva, hitra in preprosta. Ko sem dobil na mizo nov računalnik, sem preprosto nanj priključil zunanji trdi disk in podatke le pretočil nanj. Brez težav in napak.

Ko dobite nov računalnik, si ga najprej prilagodite po svojih zahtevah in potrebah. Pripravite si programska orodja in programe, prostor na disku si uredite po svoje, ikone si razpostavite, kot vam ustreza, nastavite določene nastavitve in že lahko začnete z delom. Potreben pa je sistematičen in premišljen pristop, še posebej če prenašate svoje delo iz starega računalnika. Kaj hitro se vam namreč lahko zgodi, da kaj pozabite, izgubite ali pomotoma izbrišete. Pa je škoda vašega časa in živcev. Zato ravnajte tako kot ob selitvi, ko nosite svoje življenje s sabo.